SMERI V PRIMORSKIH STENAH

Veliki Vršovec (1856 m), stena nad Kopiščarjevo domačijo   :: Moderne večraztežajne smeri   foto :: Foto: Janko Humar, skica iz vodnika Sidarta, uredil Peter Podgornik

Veliki Vršovec (1856 m), stena nad Kopiščarjevo domačijo   :: Moderne večraztežajne smeri foto :: MVS A. Grmovsek in V. Relja

Smeri: 22 Gorska roža ( 7b (obv. 6c+)), 23 Kopiščarjeva (7a (obv. 6c)), 24 Krajcarca (6a+ (obv. 5c) Marko Čar in Uroš Rupar), 25 Harlekin/Arlecchino (6c+ (obv. 6b) Mauro Florit s soplezalci (Andrea Caroli)

Opis: Kratka, zelo strma skalna stena dobesedno visi nad potokom Zadnjica/Krajcarca nasproti Kopiščarjeve domačije. Lazenje po okoliških strminah za potrebe preživetja je bilo generacijam Kopiščarjev od nekdaj v krvi.

Plezalci novega vala z Jankom Humarjem na čelu so sredi osemdesetih let začeli s temeljito raziskavo stene. Kmalu so ugotovili, da gre za fizično in psihično zahtevne smeri z včasih skopimi možnostmi za varovanje, zato je v nekaterih od teh smeri ostal po eden ali dva svedrovca. Kasneje so smeri ponavljali le redki, nekateri od njih so med skopimi razčlembami zaslutili možnost prehodov po strmih, od vode razjedenih ploščah. V drugi polovici devetdesetih let so nastale povečini v mejah starih smeri štiri nove, od spodaj navrtane smeri. Zamejski plezalec slovenskega rodu Erik Švab je ob pomoči različnih soplezalcev opremil prvo in verjetno najtežjo smer v steni. Posebno mesto si med temi plezalci zasluži Marko Čar, bil je eden redkih, ki je ponavljal stare smeri v steni in skupaj z Urošem Ruparjem speljal dve novi. Čeprav je smer Gorska roža ocenjena kot najtežja, je Kopiščarjeva smer za večino psihično bolj zahtevna. Med nepripravljenimi plezalci je največji bavbav prav Kopiščarjeva smer, ki jo tisti, ki so ji kos, visoko cenijo.

Dostop: Na močnem ovinku glavne ceste Bovec/Vršič zavijemo desno v dolino Zadnjice, malo naprej je parkirišče (pri znaku z jasnim sporočilom). Peš nadaljujemo še malo po cesti, tik pred Kopiščarjevo domačijo zavijemo desno, preko mosta čez potok Zadnjica/Krajcarca. Naprej čez senožeti v gozd in navzgor pod steno, okrog 30 minut.

Sestop: Večina smeri konča na široki gredini (Kopiščarjev prehod), po kateri lahko sestopamo (dol gledano levo, vse do njenega konca), mestoma zelo sitno.
Plezalci prvih smeri s srede osemdesetih let so uredili sidrišča za spuščanje po vrvi z gredine (pri skalni glavi, ki gredino prekine). Od tu spust po vrvi pod steno (vrv 2 x 50 metrov). Druga možnost je še naprej po gredini in spuščanje po vrvi preko dreves.
Sidrišča za spust po dvojni vrvi so urejena tudi v območju smeri Gorska Roža in Harlekin.

Opombe: Prenovljeno september 2022: Vrisi s svedrovci opremljenih smeri so mogoče na fotografijah mestoma nenatančni …vendar še vedno dovolj jasni, da se približno vidi njihov potek.

Vrisom v Humarjevo fotografijo in skici iz Sidartinega vodnika se dodaja še fotografija z vrisi smeri iz vodnika Moderne večraztežajne smeri – avtorja Andrej Grmovšek in Viktor Relja.

Viri: Obstoječa literatura in arhiv urednika

Pri zbiranju podatkov so pomagali; Andrej Grmovšek, Anže Čokl, Boris Štupar, Darko Podgornik, Davorin Podrepšek, Dušan Škodič, Edo Kozorog, Erik Švab, Franci Savenc, Ivan Rejc, Iztok Ipavec, Janko Humar, Jože Makuc, Jure Črnic, Miro Fon, Mitja Gleščič, Peter Miška, Robi Rot, Silvo Karo, Tomo Česen, Viktor Kravanja, Viktor Relja, Vili Kašca, Uroš Rupar, Vinko Črnic, Vojko Komac – Mota, Zvonko Kravanja, Zlatko Koren, Žiga Janež …

Uredil: Peter Podgornik