SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Stene: SZ stena
Opis gore: S Prehodavcev skoraj neopazen vrh v zahodnem grebenu Kanjavca, je že davnega leta 1795 obiskal Valentin Vodnik, ki je tod spremljal grofa Hohenwarta, ustanovitelja ljubljanskega muzeja na raziskovalni poti po dolini Triglavskih jezer. Valentin Vodnik, eden prvih turistov na Vršacu naj bi na njem napisal eno svojih boljših del oda Vršacu, ljudje pa so vrh pogosto imenovali Vodnikov »Vršac«, kar se najpogosteje uporablja v planinskih kartah.
Povsem drugačen je pogled na Vršac iz Zadnjice, kjer se jezerska pohlevnost umakne samostojni, ponosni trdnjavi v masivu Kanjavca, ki tod strmo pada dobrih tisoč metrov v zatrep Zadnjice.
V knjigi Naš alpinizem, ki je izšla leta 1932, zasledimo o Vršacu posvečenih par besed in informacijo, da je stena še vedno nepreplezana.
Nedvomno so v spodnjih predelih stene nad Zadnjico že dolgo tega bili prisotni Trentarji, o čemer je pričala še pred leti opazna jeklenica, pripeta na podrt macesen v strmem prehodu, kjer zavije Leva Ceklinova smer proti levi v žleb, ki razpolavlja spodnji del stene. Od tam so gnali gamse desno po naravnih prehodih ven iz stene, kjer so čakali eni ali drugi, odvisno od potrebe.
Imel sem srečo, da sem v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja od pokojnega Antona Kravanje - mlajšega Kopiščarja izvedel nekaj skrivnosti.
Kmalu po drugi svetovni vojni je generacija mladih plezalcev s Francetom Ceklinom na čelu preplezala steno Vršaca v pravem raziskovalnem zaletu. V več poskusih - etapah so uspeli preplezati steno po treh smereh, katerih naravni prehodi so obšli strmo- trdnjavi podobno vršno steno.
Oguljen dokument delno priča o plezanju povojne generacije plezalcev v SZ steni Vršaca;
Ceklin, Valič, Perko, Štefe, Primc, Dujmovič, Bajc... so v letih 1950-52 v duhu raziskovalcev splezali tri nove smeri, ki so bile prve preplezane v tej mogočni steni. Takrat je bila navada, da so plezalci pod robom stene pustili papirje v pločevinkah s podatki o novih smereh, ponovitvah...
Enega takih, že močno obrabljenih dokumentov je našel v pločevinki, vsaj tri desetletja pozneje, sredi osemdesetih let minulega stoletja, tik pod robom stene Vršaca alpinist Darko Podgornik.
Papir je rešil pred popolnim razpadom, ga odnesel domov in ga po dolgem času pokazal prijateljem na vrvi...
10. 2. 2024-Članek o Francu Ceklinu, na spletni strani G–L, dvajset let po njegovem odhodu k mirnemu počitku; www.gore-ljudje.si/Kategorije/Novosti/5-zimski-planinski-ve%c4%8der-spomin-na-franca-ceklina
(dodano - januar/februar 2024).
Nekajletno osamo sta prekinila brata Jože in Tine Mihelič s soplezalci. V še nedotaknjeni vršni trdnjavi so dotedanjim smerem ob vršni steni dodali dve novi, speljani po glavnih naravnih prehodih, ki so jih po sili vremenskih razmer polepšali še z variantami. Centralna smer poteka po lepo vidnih razčlembah sredi zgornje stene, med plezalci je postala priljubljena klasika. Tisti, ki poznajo njeno izstopno varianto po širokih kaminih (verjetno najdaljših v naših stenah), so dejansko preplezali linijo, ki jo je Tine zarisal, Jože pa povečini preplezal v vodstvu naveze. Jožetova mojstrovina je tudi Popoldanska smer, ta obide veliko markantno streho-napušč po naravnih razčlembah na njeni desni strani.
Decembra leta 1974 so v štirih dneh steno prvi pozimi preplezali Janez Rupar, Vladimir Schlamberger-Vako, Franc Jeromen-Frene in Rudi Rajar po Levi Ceklinovi smeri. Marca 1976 sta obiskala steno pozimi Andrej Žmitek in Janko Arh, opravila sta prvo zimsko ponovitev in sploh drugo ponovitev Centralne smeri.
V začetku osemdesetih let je stena postopoma doživela vse večji obisk; novi val plezalcev je v kasnejših letih, v tej mogočni steni uprizarjal visoko šolo plezanja, tako poleti kot pozimi. Število novih, vedno težjih smeri in variant je steno potisnilo iz osame med eno bolj priljubljenih v Trenti.
Kar štiri bratovske naveze so tu plezale nove smeri (brata Biedrzycki, Humar, Mihelič in Podgornik). Med najbolj priljubljenimi smermi je postala Puntarska smer avtorjev Humarja in Rejca, ki ponuja za razliko od težkih smeri v vršni steni zahtevno plezanje čez celo steno v njenem desnem delu. Priimkom plezalcev novih smeri Rejc, Gantar, Kozorog, Svetičič, … se je pridružil legendarni Franček Knez, ki je v družbi z Marjanom Frešerjem preplezal zelo zahtevno Smer norosti. Koliko so bile Frančkove sposobnosti v kvaliteti plezanja naprej boljše od ostalih, priča dejstvo, da Smer norosti kljub veliko poskusom, ni bila nikoli ponovljena. Verjetno je podor vstopnega dela - mogočne luske v začetku devetdesetih let stvar še otežil.
Solo vzponi Slavca Svetičiča so poglavje zase. Med ženskimi obiski stene izstopa Miranda Ortar, ki je v družbi soplezalcev opravila vrsto težkih ponovitev različnih smeri, velikokrat z Darkom Podgornikom, tihim in dolgoletnim akterjem v najtežjih smereh Julijskih Alp.
Hitro zimsko ponovitev Smeri mladosti sta opravila Karo in Ravherak.
Veliko tehnično mojstrovino Kozoroga in Šerbeca, smer Onkraj resničnosti, ki je speljana v neizprosni vertikali in čez največji napušč sta prva in prosto ponovila Kajzelj in Jamnik.
Najtežja smer v steni Vršaca, splezana poleti 2013 je delo mlade, vrhunske generacije naših plezalcev. Luka Kranjc in Tadej Krišelj sta desno od še ne ponovljene Smeri norosti preplezala smer Zaprti oddelek, ki se mestoma dotakne Norosti, v veliki meri pa poteka ob njej in je še za stopnjo težja.
Naj vas ta kratki pregled zgodovine plezanja v tej mogočni steni spomni, da je tam v zatrepu Zadnjice nekaj vredno obiska.
