SMERI V PRIMORSKIH STENAH

Stene:  J stena,  Planja, JV in V stena

Opis gore: Gledano z juga je videti Planja pohlevna dvoglava gora v družbi višjega, severnega soseda Razorja. Neukemu poznavalcu ni znano, da je obraz gore na severni strani, v zatrepu Mlinarice čisto drugačen. Na vrh Planje vodi markirana steza iz sedla Planja, kjer je križišče planinskih poti, ki pridejo iz smeri Vršiča in iz Kriških podov.
Greben, ki se na levi jugozahodno spušča iz vrha Planje preko Prevčevega stolpa, Kanceljev, Germljata in Goličice, se umiri v strmih gozdnatih vesinah Debele peči nad Logom v Trenti.
Južno strehasto pobočje ponuja mir gamsom in kozorogom, ki se pasejo na sočnih travah pod vršnimi melišči nad prepadno južno steno Glave pod Planjo. V zimskih in pomladnih mesecih pa isto pobočje predstavlja past, snežni plazovi odnašajo pred sabo vse in že od nekdaj brusijo južno ostenje prepredeno z stebri, globokimi in strmimi grapami ter monolitnim centralnim delom ostenja, ki mu ni para daleč naokoli. Pod ostenjem Glave pod Planjo pelje urejena lovska steza, ki ponuja možnost dostopa za plezalce in lepo krožno turo za ljubitelje samotnejših predelov trentarskih gora.
Plezalci so v južni steni zabeležili prve plezalne vzpone v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Začetnemu otipavanju naravnih prehodov po stebrih in kaminih je sledilo obdobje vse težjih novih smeri, preplezanih kombinirano s tehniko in prosto. Bliskovit razvoj prostega plezanja v tistem času pa je odprl sposobnim plezalcem neizmerne možnosti za premikanje mej mogočega daleč navzgor, na vrsto je prišla gladka stena nad Amfiteatrom.
Zadnjih petnajst let prejšnjega stoletja je bilo v južni steni Planje zares plodnih, sedaj pa tam ni več posebnega drena. Posamezni ponavljalci izbranih smeri nas občasno spomnijo, da nekje nad Zadnjico sameva strma stena, ki v sebi hrani neraziskane skrivnosti ...

Miha Kajzelj je leta 1992 v Alpinističnih razgledih št. 39 pripravil odličen članek o plezanju v centralnem delu južne stene Glave pod Planjo.