SMERI V PRIMORSKIH STENAH

Pogorja/doline/gore:  Bovški Gamsovec (2392 m) in Zadnjiški Pihavec (2419 m)

Opis gore: Bovški Gamsovec in Zadnjiški Pihavec sta vrhova v ostrem grebenu, ki predstavlja severozahodno soseščino Triglava. Nad Kriškimi podi se z obeh vrhov proti zahodu spuščajo kratke stene, katerih vode polnijo Spodnje Kriško jezero. Zahodna in južna stran Pihavca ponuja strma razdrapana pobočja, krušljive stene in ostre grebene nad kratko dolino Belega potoka ter nad zatrepom Zadnjice. Svet okrog zapuščene planine Zajavor je bil nekoč raj za drobnico, pastirje in lovce, katerih pota so segala vse do vrha Pihavca. Strma travnata pobočja nad Koriti in prevalom Luknja krasijo vzhodno stran Pihavca, ki se preko Vrha nad Kamnom navezuje na južna pobočja Bovškega Gamsovca, obkroženim z krajšimi kompaktnejšimi stenami. Vzhodna stena Bovškega Gamsovca v zatrepu doline Vrat med Luknjo in Sovatno, premore verjetno najbolj strmo poraščeno steno v naših gorah, kjer so pozimi ob primernih razmerah lahko zelo dobri pogoji za plezanje. Še najmanj obiskana pa je severovzhodna stran gore, stena nad Sovatno je lepo vidna s Stenarjeve planje.

Oba vrhova sta dosegljiva tudi po planinskih poteh, Bovški Gamsovec sodi med pogosto obiskane vrhove. Poseben čar ima pot z Luknje, kjer v kraljestvu kozorogov opazuješ severno triglavsko steno in stopaš med zelenicami, bogato obloženimi z gorskim cvetjem.
Pomladni čas je tu primeren za ljubitelje turnega smučanja. Plezalci so kljub neposredni bližini veliko večjih sten v okolici našli prostor za uživanje v krajših skalnih smereh, ostrem grebenu med vrhovoma in strmi vzhodni steni, ki se spušča v dolino Vrata.

Opozorilo - 2. 7. 2014: Obveščamo vas, da je pod vrhom severne stene Zadnjiškega Pihavca prišlo do velikega skalnega podora, ki je še aktiven. Kamenje ogroža planinsko pot pod sedlom med Vrh nad Kamnom in Pihavcem proti Kriškim podom in sicer tik pod zavarovanim delom poti.

Jeseni leta 2004 je na vzhodnem pobočju Pihavca nad prevalom Luknja zaradi srčne kapi ugasnilo življenje Tineta Miheliča. Prijatelj nas je zapustil v triinšestdesetem letu starosti, malo pred upokojitvijo, ko bi postavil v kot violino, s katero si je služil vsakdanji kruh in užival jesen življenja v gorah. Ljubiteljem gora bo ostal v spominu kot odličen plezalec, avtor številnih novih smeri, izreden poznavalec domačih in tujih gora, član večjih odprav v Ande, neutrudni pisec knjig, planinskih in plezalnih vodnikov... Knjiga Klic gora, ki je izšla leto po njegovi smrti, nam razkrije bogastvo njegove poti, mogoče v njej najdemo tudi delček svoje, saj smo kanček te poti hodili skupaj.  


Tine Mihelič, posnetki iz arhiva Francija Savenca in iz knjige Klic gora                  Uredil: Peter Podgornik

Bilo je jeseni leta 1979, ko sva se s Tinetom spoznala na plezalnem taboru, ki ga je vodil v stenah Zahodnih Julijcev nad kočo Pellarini. Zeleni navdušenci plezanja smo z velikim spoštovanjem poslušali nasvete starega plezalnega mačka in občudovali njegov preprost plezalni vodniček, ki nas je popeljal v smeri Furlanskih, Tržaških, Avstrijskih in drugih mojstrov plezanja. V letih pozneje je naneslo, da smo bili občasni sodelavci pri izdelavi plezalnih vodnikov, enkrat sem imel srečo z njim plezati v steni Malega Koritniškega Mangarta. Plezanje smeri Floreanini/Kravanja je bilo eno samo uživanje svobode gibanja. Za Tinetom so ostajali v špranjah ostanki nepokajenih cigaret in neprestana debata o plezanju in možnostih za nove smeri. Bil je izreden poznavalec sten in poti, lahko si se pogovarjal o naših gorah, Dolomitih, Zahodnih Alpah ali Andih. Kot poznavalec le-teh je bil neizčrpen vir informacij in poln zanimivih zgodb, vezanih na prehojeno pot.

Šele sedaj se zavedam, kako hitro je minilo teh petindvajset let prijateljevanja in kako nam je bilo lepo skupaj. Tine je zaspal v kraljestvu kozorogov, objet s stenami Zadnjiškega Pihavca in Bovškega Gamsovca, obrnjen proti Triglavu, kjer je še kot otrok začel svojo bogato gorniško pot.