SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Stene: Ušje, K 1894, Vprta vrata in Plešivec, SZ stena, Vratca, SZ stena , Trentski Pelc, S in SZ stena, Ribežni, SZ stran
Opis gore: Kmalu, ko pustiš za sabo kočo pri izviru Soče, se pokrajina razširi in postreže s čudovitim pogledom po dolini Zadnje Trente vse do zatrepa, kjer kraljuje mogočni Bavški Grintavec. Očarajo te posamezne trentarske domačije, široka struga Suhega potoka in objem gora na obeh straneh prodnate doline. Lepoto ujetništva nekoristnega sveta poudarjajo samotne stene nad Zapodnom, vpete visoko v greben, do katerih vodijo izraziti žlebovi, nekateri poimenovani po trentarskih domačijah v Zadnji Trenti in strma poraščena rebra. Greben, ki se vleče iz smeri Bavškega Grintavca proti severovzhodu, postaja proti svojemu koncu zmerom bolj samoten. Dostopen lovcem in ljubiteljem brezpotji predstavlja pravi raj za častilce samotnih kotičkov gorskega sveta. Verjetno je zmedo okrog krajinskih imen še najbolje razumel Henrik Tuma, ki je ob pomoči domačinov uspel ohraniti to, kar se je še dalo. Prav njemu, ki je dolga leta tiho in vztrajno preučeval gorski svet, si zvesto beležil imena, ki so jih uporabljali prebivalci gorskih predelov, smo lahko hvaležni, da se je vse to ohranilo. Za tiste čase je bil gotovo poleg vseh stvari, ki jih je počel v svojem pestrem življenju, tudi neumoren raziskovalec sten, sam ali v družbi vodnikov je marsikatero preplezal med prvimi.
V svoji knjigi Imenoslovje Julijskih Alp je Tuma menil, da bi lahko bilo ime Véverica skupno za vrhove v grebenu od vrha z višino 1894 m (v nadaljevanju K 1894) pa vse do Trentskega Pelca. Prav ta malo znan predel bomo tokrat poskušali predstaviti obiskovalcem primorskih sten. Jugovzhodno pobočje nad Srednjo Trento premore boljšo neoznačeno pot, ki pelje mimo ostankov planine Veverice (Berebíca) vse do lovske koče Na Glavah, na nadmorski višini 1590 metrov , kjer je tudi križišče drugih neoznačenih stez (predel Staro Utro), ki vodijo sem iz Trente. Ena od njih vodi proti Ušju, zadnjemu izrazitemu vrhu v severovzhodnem delu grebena. Greben se nato izgubi v zaobljenem svetu strmih poraščenih pobočij nad strugo reke Soče, nasproti spomenika Juliusu Kugyu - poetu Julijskih Alp. Sam greben je primeren za dobro opremljene, izurjene obiskovalce brezpotij, ki so vajeni izspostavljenega plezanja in vešči plezalne tehnike. Severozahodna stran nad Zapodnom (Zadnja Trenta) je od nekdaj rezevirana za izurjene pastirje in lovce, sredi prejšnjega stoletja pa je medse privabila plezalce.
Novejšo plezalno zgodovino so tu začeli pisati slovenski plezalci v letih po drugi svetovni vojni, ki jih je očaral pogled na deviške trentarske stene. Kasneje je svoje dodal neumorni raziskovalec primorskih sten Janez Rupar s soplezalci. Prvotnim plezalnim smerem po izrazitih naravnih prehodih so kasneje primorski plezalci z Miroslavom Svetičičem – Slavcem na čelu dodali še par zahtevnih smeri preko navidez neprehodnih gladkih sten. Slavc ni bil samo odličen plezalec in poznavalec trentarskih sten, bil je tudi avtor plezalnega vodnika Zadnja Trenta. Med pripravo gradiva o ostenju Véverice za spletno objavo mi je v zadnjem pismu Janez Rupar (soavtor štirih smeri v ostenju Véverice) takole strnil svoje pisanje: »Na srečo to niso stene, kjer bomo dosegli slavo, poplačani smo lahko le s čudovitimi doživetji.«
Henrik Tuma in slavni Trentarji, od leve proti desni: Jože Komac – Pavr, Ivan Berginc – Štrukelj, Andrej Komac – mlajši in Anton Tožbar – Špik mlajši (sedi). Povzeto iz različnih člankov v Planinskem vestniku
