SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Stene: Lešarjeva peč, JZ stena, Razor - vršna glava in Vrh Žlebičev, Razor nad Krnico, Seznam alpinistično smučarskih smeri
Opis gore: V osrčju Vzhodnih Julijskih Alp stoji Razor kot mogočna gora v družbi številnih uglednih vršacev. Za razliko od na videz kompaktnih sosedov deluje Razor razoran, krušljiv in zato za obiskovalce s plezalnimi načrti večinoma nezanimiv. Kljub temu se je v strminah in stenah na vseh straneh gore pisala zanimiva gorniška zgodovina. Povezana je s trdim življenjem domačinov z obeh strani gore in njihovimi varovanci, prvimi gorskimi turisti, s katerimi so skupaj iskali nove in vedno težje smeri proti vrhu. Dotika se časa, ko je gora delila isti narod na dve kraljevini. Beleži vzpone mladih rodov plezalcev, ki so v prvih desetletjih minulega stoletja polni plezalnega zagona kazali željo po plezanju novih, težjih smeri. Podoben odnos do gore so gojili redki predstavniki vseh plezalnih generacij vse do današnjih dni. Nekateri med njimi so v zadnjih desetletjih povezali skupaj plezalne veščine in strme smučine, tako je sedaj Razor z vseh strani prepreden z številnimi plezalnimi in alpinistično smučarskimi smermi.
Gora je v poletnih mesecih dobro obiskana. Na sedlu Planja, od koder vodi edina zavarovana pot na vrh, je križišče poti na Razor in bližnjo Planjo. Preko jugozahodnih pobočji Prisojnika in Razorjeve zahodne strani pripelje zavarovana planinska pot z izhodiščem na Vršiču, nanjo se visoko v Mlinarici priključi steza, ki začne pri cestarski hiši na Vršiški cesti. Z Zadnjice vodi pot nad strugo Belega potoka, pod južnim ostenjem Glave pod Planjo, mimo stene Pihavčeve Šplevte in vse do Pogačnikovega doma na Kriških podih. Okrog dvesto metrov severno od koče se k poti na Razor priključi severni pristop; le-ta pripelje z Gorenjske strani, skozi dolino Krnico, preko Kriške stene in Bovških vratc na prostrane pode s tremi Kriškimi jezeri.
Severovzhodna in severna stran gore se strmo spušča v Krnico; razvlečena je od Kriškega roba na jugovzhodu, preko Razorjeve Šplevte, najvišjega dela stene v vpadnici vrha, nižjega vrha Malega Razorja in vse do Škrbine.
Na jugovzhodni strani Razorja sili izpod vrha izrazit razpotegnjen greben. Enakomerno se niža preko brezpotnega Vrha Žlebičev vse do izrazitega roba, s katerega pade strmo proti Kriškim podom. Zahodno in južno stran le-tega krasi krajša, strma stena, ki se na severovzhodni strani izgubi v strmih vesinah in dovoli brezpoten dostop ob severnem grebenu na vrh Razorja.
V zatrepu Mlinarice se predte postavi strmo ostenje Lešarjeve peči. Široka stena tvori jugozahodni podstavek mogočnega Razorja. Levo od njega se očem skriva severozahodni del vršne glave Razorja. Ta samostojna stena je lahko tudi podaljšek smerem v severni steni Razorja.
Zgodovina raziskovanja Razorja je gotovo tesno povezana z imenom Julius Kugy, enim od vodilnih plezalcev začetne klasične dobe alpinizma v Julijskih Alpah. Skupaj z trentarskimi in kranjskogorskimi spremljevalci-vodniki je to mogočno goro raziskal z vseh strani. Preko steza divjih lovcev in kozarjev je v duhu časa in pripadnosti alpinskemu klubu, ki je imel cilj raziskovanje Julijskih Alp prišel do takrat najtežjih prehodov preko stene nad Krnico in v koncu Mlinarice. Glavna spremljevalca na teh poteh sta bila Janez Rogar-Korobidelj iz Kranjske Gore in Andrej Komac-Mota iz Trente, katerega je Kugy uvrstil med svoje najboljše vodnike.
Klic gora, ki jih je celo življenje občudoval iz Tržaškega zaliva, ljubezen do njih in ljudi, ki so ga obkrožali lahko zasledimo v njegovi neprecenljivi literarni zapuščini.
