SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Peči nad Grantom in Rutom
Novi vrh 1944 m
Seznam sten: Zahodna stena Južna stena Mala stena Vrhnje plati Vzhodna stena Severna stran zemljevid:
_-_l.jpg)
Stene: Zahodna stena, Južna stena, Mala stena, Vrhnje plati, Vzhodna stena, Severna stran
Opis gore: Ko se od globoko spodaj, iz Baške doline pripelješ po strmi in ozki cesti ob vodotoku Koritnica proti vasici Rut, sredi katere kraljuje poleg vaške cerkve ogromna stara lipa, se ti zdi, da si prišel v drugi svet. Naenkrat je konec neke utesnjenosti, pred tabo se odpre gorska ravan z urejeno vasico na robu travnikov, obdanih z bukovim gozdom, ki se dviguje in nadaljuje z gosto rušo vse do pod roba, kjer se bleščijo skalne peči. Številne strme grape se dvigujejo med rušo vse do travnatih strmin vrhnjega slemena.
Počutiš se kot v polovični areni: levo zadaj se skriva Rodica, najbolj izstopa Novi vrh, sledi malo nazaj potisnjen Raskovec in desno masiven Matajurski vrh.
Po makadamski cesti med Grantarskim in Rutarskim gozdom se lahko hitro približaš izbranim ciljem, drugo možnost ti ponuja planinska pot iz Ruta proti Rodici.
Jugovzhodna stran gore premore štiri stene, primerne za različne okuse in letne čase. Nekaterim so pomenile začetek in odskočno desko za višje cilje, drugim skrajno mejo dosegljivega. Gotovo je najbolj vabljiva Južna stena, kjer je največ skalnih smeri različnih težav. Čeprav sorazmerno kratka, ponuja številne smeri v večinoma dobri skali, kjer se je kalilo jeklo nekaterih znanih primorskih plezalcev. Plezalno vabljiva je Mala stena, v njej ne manjka lepih skalnih smeri. Ko se po Zahodni grapi vzpenjaš proti najvišji točki Novega vrha, ne moreš mimo Vrhnjih plati, plošče na desni ti omogočajo kratek in zanimiv obvoz. Najvišja, Vzhodna stena privlači v ozke, strme kamine/žlebove bolj zimsko naravnane plezalce in alpinistične smučarje, skale željno oko bo tudi tu našlo nekaj lepih skalnih linij. Zanimiva je tudi Zahodna stran gore, po njej so speljali strme smučine alpinistični smučarji, nekaj se šušlja tudi o zimskem plezanju na tej strani …
Kamenina je večinoma dobra, zaradi nizke nadmorske višine te lahko v nekaterih razčlembah preseneti malo vegetacije. Pogled na steno od spodaj te prepriča, da gre večinoma za plezanje po kompaktnih ploščah, prekinjenimi z navpičnimi razčlembami. Od strani je pogled malo drugačen: lepo so vidni strmi skladi, naslonjeni eden na drugega. Čudo narave je poskrbelo za plošče, zajede, luske , globoke in široke kamine, ki se pozimi spremenijo v prave snežne tobogane … Stena je običajno hitro suha, vlaga se zaradi lege in same sestave stene zadržuje zgolj po globokih in poraščenih razčlembah…
Nekateri uvrščajo stene Novega vrha med v gore pomaknjeno plezališče, verjetno jih v to prepriča dolžina smeri in variant, pojem kratko in dolgo, blizu in daleč je tu zelo relativen. Obiskovalci se morajo kljub temu zavedati, da se na koncu gozdne ceste podajajo v gorski svet, brez urejenih poti, kjer se lahko izgubijo že na pristopu ali sestopu, kjer niso smeri opremljene kot v plezališču, klini po smereh so večinoma stari, svedrovci v glavnem zavrtani na roke … Če hočeš priti do določenih težkih smeri nekje v drugi polovici stene, je treba splezati varno tudi spodnji, lažji del. Spodaj, sredi pristopnega dela, poteka le prečna lovska pot, pod vrhom na severni strani gore pa urejena prečna planinska pot, pozimi je tu običajno vse lepo zalito.
Zgodovina stene: Sredi sedemdesetih let minulega stoletja je takrat mlada generacija plezalcev, večinoma iz Baške doline začela s plezalnim odkrivanjem Peči, kot večina njih imenujejo te stene. Tančico sta Južni steni Novega vrha snela Alojz Fon-Huljo in Ivan Čufer - domačin iz doline, ki je za seboj potegnil plaz mlajših, nadebudnih plezalcev. Poleg Čufarja, bratov Lesjak in ostalih sta že takrat izstopala brata Bogomir in Janko Humar. Skupaj, Janko pa velikokrat sam, sta preplezala veliko novih smeri v vseh štirih stenah. Nedvomno je Janko pravi gospodar teh sten, saj je spravil pod streho daleč največ novih smeri. Veliko je kot plezalec in alpinistični smučar obetal mladi Marko Kogoj, doma s Stržišča, žal prerano poklican v večni objem gora. V začetku osemdesetih let minulega stoletja, v času novega vala plezalcev in novega pristopa k plezanju skalnih smeri je stena doživljala pravi razcvet. Janko je nadaljeval z generacijo mlajših, natreniranih plezalcev, ki so stremeli k prostemu plezanju. Plošče v Pečeh so postale pravi Eldorado za Miroslava Svetičiča-Slavca, ki se je v teh stenah gotovo zapisal kot avtor najtežjih smeri. Ob boku so mu bili Edo Kozorog, Miro Fon, Darko Podgornik, Mitja Lo Duca in številni drugi. Svoj delež so pri plezanju novih smeri v Pečeh prispevali tudi cerkljanski plezalci, še posebej sta bila v začetnem obdobju marljiva Jože Jeram in Tone Črv, nekateri med njimi (Radovan Lapajne …) so kljub starosti aktivni še danes.
Dodano december 2023; zaradi dokaj nizke in sončne lege je bila marsikatera skalna smer v stenah Novega vrha preplezana tudi pozimi, oziroma v zimskih razmerah.
