SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Pogorja/doline/gore: Bukovnik 2076 m, Kopa-Poldnik 2063 m, Picco di Mezzodi , Remšenturn-1972 m_tudi Turn, laško Torre di Valroman , Dvoglavi vrh, okrog 1950 m, Breitkofel 1988 m, Ranftkofel 1891 m, Gesperrterkofel 1883 m, Šenek 1844 m, Remšendolski greben
Opis gore: Med Mangartsko dolino in Remšendolom se vleče greben malo znanih gora, v katerem izstopajo Bukovnik (2076 m), Kopa (tudi Poldnik 2063 m, oziroma Picco di Mezzodi po laško) in Breitkofel (1988 m). Greben med Kopo in Breitkoflom, ter Šenekom (skrajno severni vrh v grebenu) tvori manjšo gorsko skupino. Bukovnik je od te skupine ločen z globoko zarezano Rateško škrbino (1851 m) in se bolj navezuje na greben Malih špic. Gorska skupina med Breitkoflom in Kopo je morfološko zelo zapletena, saj se iz glavnega grebena v smeri JV-SZ odcepi več stranskih grebenov in razov, iz katerih se dvigajo posamezni bolj ali manj izraziti vrhovi.
Med Kopo in Breitkoflom je pomembnejši vrh Remšenturn (Turn, Torre di Valromana, 1972 m), ki ga sestavljajo trije stolpi; vzhodni, srednji (najvišji, kota 1972 m) in severni stolp. V grebenu, ki se iz Remšenturna nadaljuje proti Breitkoflu, se dvigujeta še dva tesno zraščena , vendar izrazita vrhova, ki na kartah nimata označenih imen. Severno od Breitkofla so tesno skupaj nagneteni Ranftkofel (1891 m), prepadni Gesperrtertkofel (1888) m in ostri Šenek (Schöneck, Montebello 1844 m). Na Šeneku se iz glavnega grebena odcepita dva stranska grebena, iz katerih se na zahodu dviguje dvoglavi Mali Šenek (1787 m), na jugu pa izrazit brezimni stolp, za katerega predlagamo ime Rutarski stolp (višina okoli 1800 m). Vse omenjene gore v celoti ležijo na italijanskem državnem ozemlju, vendar so v času Avstro-ogrske monarhije pripadale deželi Kranjski, natančneje Gorenjski. Skoraj zagotovo so Ratečani, ki so imeli okoli Magartskih jezer in tudi v Remšendolu svoje posesti, vsaj Breitkofel nekoč imenovali s slovenskim imenom, ki pa je žal potonilo v pozabo.
Gore v skupini Breitkofla so tako gorniško kot tudi alpinistično slabo raziskane, čeprav so vse izrazito strme in se ponašajo z navpičnimi stenami. Značilnost teh gora je, da so zaradi razmeroma nizke nadmorske višine in dolomitne kamnine poraščene z gostim ruševjem. Zaradi tega so dostopi do sten naporni in močno oteženi. To je verjetno razlog, da so pritegnile razmeroma malo alpinistov.
Alpinistično najbolj zanimiva in zato tudi raziskana je SV stena Breitkofla, ki je lepo vidna iz Bele Peči (vas med Ratečami in Trbižem). V njej so predvsem italijanski plezalci potegnili več smeri.
Tudi južna, oziroma JZ stran gorske skupine Breitkofla je alpinistično zanimiva. Gre za stene in grape, ki jih ti vrhovi pošiljajo proti Remšendolu. Vendar razen dveh plezališč v Remšendolu, ob samem vznožju teh gora, praktično ni znanih podatkov o alpinističnih smereh (več o plezališčih: www.plezanje.net/climbing/db/showCrag.asp).
Te zagotovo obstajajo, vendar redki ljubitelji omenjenih gora svojih alpinističnih podvigov, kot kaže, niso posebej izpostavljali. Dvoglavi brezimni vrh med Breitkoflom in Remšenturnom ima več sto metrov visoko južno steno. Dostop do njenega vznožja je zaradi razgibanosti terena (grape prekinjene s skoki, strm in krušljiv svet pretežno poraščen z gostim ruševjem) težaven (tudi orientacijsko) in dolg.
Grape nad Remšendolom predstavljajo izziv za plezanje dolgih zimskih smeri. Visoke so tudi do osemsto višinskih metrov, ter prekinjene s številnimi skoki, visokimi tudi po več deset metrov. Izstopa predvsem grapa, ki se spušča s škrbine med Malim Šenekom in Šenekom. Dolgih, globoko zarezanih ozkih grap v širšem masivu Breitkofla je sicer lepo število.
Urednik: Glavni krivec tega prispevka je Janez Turk, dober poznavalec teh bližnjih, vendar večini odročnih in malo pozabljenih gora, znanih le samotnim gornikom, ki cenijo svet, kjer tišina še vedno šepeta.
Z veseljem sem sledil njegovim prispevkom, nasvetom, svojim starim arhivom in skopim informacijam nekaterih redkih gornikov, ki so včasih zašli v ta, večini nepoznan gorski svet.
Med Mangartsko dolino in Remšendolom, se vleče v smeri z juga proti severu, od Kope dalje pa proti severozahodu, nazobčan greben težje dostopnih gora z le enim možnim prehodom po markirani stezi preko Rateške škrbine.
V družbi številnih vrhov in skalnih stolpov, izstopajo v nazobčanem grebenu najbolj vrhovi; Bukovnik, Kopa/Poldnik, Breitkofel, Šenek in Mali Šenek, kot zadnji-severni stražni stolp.
Tisti z očesom stezosledca, bo marsikje našel prostor za nove smeri, istočasno pa bo spoznal, da je običajno že dostop do teh sten lahko posebna avantura.
Pri zbiranju podatkov, fotografij … so za nastajajoči prispevek pomagali: Andrej Stritar, Claudio Carratu, Elvio Ferigo, France Ferjan, Jaka Ortar, Janez Turk, Jože Hribernik, Marko Kern, Matija Turk, Jurij Rous, Roman Benet, Slavko Frantar …
