SMERI V PRIMORSKIH STENAH

Smeri: 1 Pristopna smer (II), 2 Severni raz (III/II), 3 Smer Carratu-Cerno (VI-/V+), 3 a Izstopna varianta ( V+), 4 Piusijeva smer (V+/III), 5 Smer Kunetits-Landauer (IV +/III), 6 Baby Boom (VII/V do VI), 6a I colori dell'ombra ( 6c + (obvezno 6b)), 6b Vstopna varianta Cazzagon-Ploch (IV/III ), 7 Smer Vittorino Bassi (VI+/IV+ do V?), 8 All along the watch tower (6b+/5a do 6b (obvezno plezati 6b)), 9 Smer Floreanini-Perissutti (V+/IV+ do V), 9a Izstopna varianta Carratu-Mučinjat (VI+/V+)

Opis: Najmogočnejša skalna stena v grebenu Predelskih/Rabeljskih Vršičev visi nad nekoč rudarskim naseljem Rabelj, kjer je med tisoči rudarjev vzklila močna generacija plezalcev. Ta je takoj po koncu druge svetovne vojne (1946) ustanovila gorniški klub (CAI Rajbelj) in prvo postajo gorske reševalne službe v Furlaniji (1948). Da so bili plezalno dobro motivirani priča dejstvo, da so v športni dvorani imeli že pred drugo svetovno vojno umetno plezalno steno, ki mi jo je pokazal pokojni prijatelj Ignazio Piussi davnega leta 1985.

Steno Monte Guarda, kot jo imenujejo naši sosedje, so sredi trideset let prejšnjega stoletja prvi zmogli plezalci iz Avstrije, takoj po drugi vojni pa so jo vzeli v zakup mladi plezalci iz Rablja, združeni v plezalni klub Lupi di Rajbl – Volki z Rablja. Med njimi je bilo veliko fantov iz Strmca, Loga pod Mangartom in ostalih krajev zgornje Soške doline … V zadnjih letih je stena deležna večjega obiska na račun moderne, s svedrovci opremljene smeri v stolpu Torre Guarda. Jeseniški plezalci pa so pred leti poskrbeli za zadnjo, novo zahtevno smer levo od najbolj izrazite kaminaste razčlembe v steni.



Bežen pogled na datume vzponov prijatelja Claudija Carratuja-Mandija v steni Skutnika izdaja med njimi razmak 59 let. Priča o trdoživosti plezalca, ki je ponosen, da je plezalno zrastel in dozorel v Juliskih Alpah. Izrednega poznavalca alpskih sten in občudovalca plezalcev vseh generacij. Enega redkih, ki je na začetku svoje plezalne poti ponovil večino smeri Kugya, Mire Marko Debelakove in ostalih klasikov. Prijatelja in soplezalca številnih slovenskih fantov, ki so rudarili v Rablju in plezali v stenah nad njim. Kljub letom se še vedno naveže skupaj z mladimi v gorah, plezališčih in na umetni steni. Je živ leksikon, človek, ki bi ga poslušal v nedogled...

Dostop: Z Rablja (parkirišče na severnem koncu vasi) po markirani stezi št. 511, ki vodi skozi gozd mimo ostankov nekdanje Vraške planine (ex. Capana Portella) proti Vraški škrbini – Portella, 1798 metrov visoko.
Ko se gozd konča nadaljuje pot skozi rušje (na desni najdete rdečo oznako na balvanu) in po razdrapanem gorskem svetu. Stena Skutnika je na desni strani, okrog 1.5 h.

Sestop: Plezalci uporabljajo dve možnosti sestopa pod severozahodno steno, za večino smeri velja opis po varianti a).

a) Z vrha vzdolž severovzhodne grebena (spodaj grapa ob njem) do sedla med Skutnikom in Grintavcem (Forcela Guarda - 1785 m). Tu nadaljuješ po grapi (II) z oknom/preduhom pod škrbino do pod severozahodne stene (po smeri št. 1), malo nižje stik s stezo št. 511 po kateri sestopiš v Rabelj, okrog 2 h.

b) S spusti po dvojni vrvi v območju smeri, začetek spustov je na lahki rampi sredi šestega raztežaja – velja za smer št. 8 in mogoče kakšno bližnjo (glej skico).

Opombe: Spomenik na vrhu T. Guarda so postavili plezalci z Rablja v spomin na plezalnega kolega Friderika Kavsa, ki je preminil ob nesreči v rudniku.

Viri: Arhiv urednika in obstoječa literatura

Pri zbiranju podatkov so pomagali: Claudijo Carratu, David Sefaj, Emiljano Zorzi, Franc Ferjan, Gerard Ploch, Georgij Hvala, Gorazd Gorišek, Igor Badalič, Ivan Razpet, Igor Zlodej, Lado Mrakič, Marko Kern, Matjaž Žagar, Mauro Cazzagon, Mauro Florit, Milan Velikonja, Poldi Komac, Robert Rot, Roman Benet, Romano Lukež, Simon Markočič, Tine Cuder, Tomaž Kašca, Umberto Perissutti, Vili Černuta, Zlatko Koren …

Uredil: Peter Podgornik