SMERI V PRIMORSKIH STENAH

Rabeljske špice   :: Jugozahodna stran Rabeljskih špic - nad Rabljem   foto :: Peter Podgornik

Rabeljske špice   :: Jugozahodna stran Rabeljskih špic - nad Rabljem foto :: Peter Podgornik

Rabeljske špice   :: Jugozahodna stran Rabeljskih špic - nad Rabljem   foto :: Peter Podgornik

Smeri: 1 Smer Floreanini – Perissutti ( V/IV), 1a Smer Adele ( VI+/V-VI), 2 Skalni hrbet-rebro na I. špico ( Kdo je najprej opravil pristop s te strani na I. špico ni popolnoma jasno), 2a Giuliani ( III), 3 Skalni hrbet-rebro na III. špico ( I do II), 3a Skalni hrbet na III. špico ( Na III. špico naj bi iz Rablja plezali novo smer tudi: vodnik Michael Fillafer), 4a Poraščen skalni steber na desni strani špic (  I do II)

Opis: S te, višje in zahtevnejše jugozahodne strani, je znanih le nekaj plezalnih vzponov in strmih dostopov po spodaj gozdnatem, v zgornjem delu pa rušnatem in skalnem terenu. Zagotovo je kljub skopim zapisom iz raznih virov ostala še marsikatera neznanka ... skrivnosti samotnih sledilcev gamsov. Adolf Gstirner je leta 1901 v članku (Zeitschrift des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins) omenil, da je domači vodnik J. Pinter z neznanim klientom 26. 7. 1883 splezal na III. špico, po direktni smeri iz Rablja. Leta 1984 ali 1985 je vodnik J. Pinter po tej smeri vodil na vrh škotskega gornika Uttersona Kelsa (Vir A. Gstirner 1901). Po isti smeri je v vodstvu vodnika pristopil na III. špico tudi Julius Kugy, in od tam prečil na II. in I. špico, na zadnjo je J. Kugy večkrat pristopil tudi iz doline Remšendol. Špice naj bi bile alpinistično pogosto obiskane tudi v času med prvo svetovno vojno, Rabelj z okolico je bil veliko vojaško zaledje Avstro-Ogrske monarhije. Smer na III. špico je, po besedah Claudija Carratuja, odličnega poznavalca gora, doma iz Rablja, bila in je še vedno s te strani najbolj obiskana. Na vrhu poraščene glave, visoko nad Rabljem, je ob stezi dostopa na III. špico postavil pokojni alpinist Oskar Piusi mali bivak, ki žal sedaj sameva. Pod vrhom tretje špice, tam kjer zavije smer v desno grapo, so pred leti namestili kratek kos plezalne vrvi, ki lahko pomaga na delikatnem prehodu v grapo.
Najtežja skalna smer, ki so jo leta 1948 preplezali alpinisti iz Rablja, poteka po lepo vidni zahodni steni I. špice. Smer je bila v letih po nastanku večkrat ponovljena (glej pri opisu smeri št. 1).
Na isto špico je po poraščenem rebru desno, leta 1950, plezal petnajstletni Claudio Carratu-Mandi, ki je takrat živel v Rablju. V zgornjem, vrhnjem predelu, je plezal po skalnem razu. Desno od raza je markantna grapa, po kateri dosežeš škrbino med dvema špicama.
Sedaj aktiven gornik Loris Divora-Pippi iz Rablja obiskuje redno špice nad domačo vasjo. Včasih zavije od Piusijevega bivaka desno, od koder je mogoč zahteven dostop na IV. in V. špico.
Pippi je med pripravo tega prispevka poudaril, da so ti prehodi zelo zahtevni, marsikje so dele smeri uničili skalni podori in močna deževja.

Opomba: Med pripravo tega prispevka sem odkril napako v Buscainijevem plezalnem vodniku Alpi Giulie iz leta 1974. V plezalnem vodniku je napačno postavljena smer C. Floreanini-U. Perissutti iz leta 1948. To je potrdil tudi C. Carratu, trenutno najboljši poznavalec tega območja. Smer ne poteka v zahodni steni II. špice, kot piše v vodniku, ampak poteka v zahodni steni I. špice. Floreaninijev soplezalec ni bil Umberto, ampak Arnaldo Perissutti. Prvo in istočasno zimsko ponovitev smeri sta marca 1950 opravila Cirillo Floreanini in Mirko Kravanja, naslednjo pa Claudio Carratu in Bruno Giacomuzzi, poleti leta 1954.
Osebno menim, da je verjetno prišlo do napake, ker so uredniki vodnika gledali na špice iz Rablja, kot tudi iz vasi Mrzla voda. Od tam se namreč vidi severni predvrh I. špice, ki ima na zahodni strani lepo vidno skalno steno, ki lahko deluje kot I. špica?

Dostop:  Pristopi na špice so različni, glej vrise na fotografiji. 

Sestop: Običajno poteka sestop v mejah dostopa na vzhodni strani I. špice, ta pelje proti ostankom Pl. Kolja jama. Od tam je več možnih označenih planinskih poti, ki vodijo na izhodišča za obe strani gore (okrog 2 do 3 ure?).

Opombe: Za izdelavo pogleda na dostope in smeri nad Rabljem sem koristil izrez iz karte TAV_19-2002-Alpi_Giulie_Occidentali-Tarvisiano.map.

Viri: . Zeitschrift des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins (letnik 1901) - Adolf Gstirner.
. Revija Alpi Giulie 1956, št. 1. (vir Carlo Chersi, članek Val Romana). Chersi omenja tudi zapiske v reviji Hochtourist (VIII, 1930), kjer je avstrijski plezalec Paul von Kaltenegger napravil do podtankosti povzetek opisanih vzponov v času med prvo vojno, ki so se kasneje žal izgubili.
. Guida dei monti D´Italia - ALPI GIULIE – Gino Buscaini 1974

Pri nastajanju članka ima posebno mesto Janez Turk, ki je zagotovo zelo dober poznavalec samotnih gora in raziskovalec starih virov, iz katerih črpa podatke, ki predstavljajo bazo gorništva na področju Rabeljskih špic.

Neprecenljiva je tudi pomoč štiriinosemdeset let starega alpinista Claudija Carratuja, ki je žačel plezati na špice pred sedemdesetimi leti. Mandi, kot ga kličejo v Rablju, deluje kot živ leksikon. Plezati je prenehal pred par leti, z gorami pa živi vedno.

Pri zbiranju podatkov so aktivno sodelovali tudi: Jurij Rous, Loris Divora-Pippi, Roman Benet, Slavko Frantar-Čopk, Zena Cecon ...

…

Uredil: Peter Podgornik