SMERI V PRIMORSKIH STENAH
_-_l.jpg)
Stene: Severovzhodna stran Rabeljskih špic - nad Remšendolom, Jugozahodna stran Rabeljskih špic - nad Rabljem,
Opis gore: Čeprav stoji ta malo nižja in visoko poraščena gora, okrašena z grebenom petih nazobčanih vrhov, malo stran od glavnega grebena Predelskih Vršičev, bo s tem skopim prispevkom mogoče le koga iz vrst ljubiteljev samotnih vršacev privabila v svoja nedra in na te uradno brezpotne vrhove.
Na zahodni strani mejnega prelaza Predel se v objemu gora lesketa Rabeljsko jezero, s katerega odteka skozi nekoč rudarski kraj Rabelj proti severu potok Jezernica. Z okolice vasi Rabelj/Cave del Predil (okrog 900 m) pade v oči jugozahodna stran gore, ki jo krasi pet nažaganih vrhov. Zaradi razgibane zgodovinske preteklosti v prejšnjem stoletju lahko najdemo za to nazobčano goro v številnih zemljevidih različna imena: po slovensko Rabeljske špice, italijansko Cinque Punte ali Raibler Fűnfspitz po nemško.
Alpinistično so lahko zanimive globoke grape in poraščeni skalni stebri - rebra na jugozahodni strani Rabeljskih špic, ki se spuščajo proti Rablju, kot tudi grape in razdrapane stene nazobčanih vrhov na vzhodni strani gore. Nad Remšendolsko dolino (Val Romana) so stene ali z redkimi možici označene shojene steze precej krajše, vendar enako zanimive.
Ker je iz Rablja lepo vidnih le pet vrhov, se povsod omenja pet Rabeljskih špic. V resnici je vrhov šest, šesti je najbolj severni (1872 m), dejansko je neizrazit predvrh I. špice, lepo viden z območja zaselka Mrzla voda, dobre tri kilometre severneje od Rablja. Ta vrh je od vseh alpinistično najmanj zanimiv, razmeroma je lahko dostopen po poraščenem severnem grebenu, ki usahne na sedlu Alpel 1676 metrov visoko. Do sedla lahko dostopiš po planinski poti (pot št. 118) z nekdaj živeče planine Kolja jama, kjer sedaj stoji zavetišče Capana Cingue Punte, na višini 1520 metrov.
Če v nebo štrleče špice malo bolj spoznaš, vidiš, da se pri vsaki najde še kakšen predvrh, na eni ali drugi strani grebena. Vrisi vrhov so na različnih zemljevidih napravljeni kar malo na prvi pogled ...
Gledano z Rablja so špice oštevilčene z št. I. do V. z leve proti desni, z Remšendolske strani je pogled na špice obraten.
Zgodovina pristopov/vzponov – splošno
Zagotovo so goro z različnih smeri najprej obiskali za potrebe preživetja in paše domači lovci in pastirji. S hitro rastjo cvetočega rudarskega naselja v Rablju se je v 19. stoletju tam naselilo veliko delavcev iz takrat velike Avstro-Ogrske monarhije. S tem se je pojavil tudi gorski turizem, kar je s pridom izkoristilo nekaj lokalnih gorskih vodnikov. Špice so bile alpinistično obiskane tudi v času med prvo svetovno vojno, saj je bil Rabelj veliko vojaško zaledje. S prihodom nove države po koncu prve vojne morije in z stalnim delom rudnika se je v Rablju dobilo vedno nekaj aktivnih plezalcev, ki so z ustanovitvijo CAI še bolj organizirano delovali. Med temi je bilo tudi lepo število plezalcev s slovenske strani, ki so tam delali kot rudarji, nekateri pa so tja pribežali pred nasiljem okupatorjev med drugo svetovno vojno. Plezalno so s slovenske strani po drugi vojni izstopala imena: Mirko Kravanja, Vojko Kuk, Friderik Kavs, Karlo Pohar, Darko Komac in drugi. Tudi v današnjem času se Rabeljske špice obiskujejo, večinoma po starih stečinah in mestoma redkih plezalnih smereh.
Posebej je vabljivo grebensko prečenje vseh petih špic, ki zahteva od gornikov več alpinističnih izkušenj in jim istočasno daje kopico plezalnih užitkov. Iz skopih podatkov je razvidno, da je bilo prečenje vseh špic opravljeno že v prvih letih minulega stoletja.
Opomba: Po besedah dolgoletnih obiskovalcev nažaganih špic je opaziti v zadnjih desetletjih več problemov na mestih, kjer so močna deževja in s tem povezana erozija odnesla rušnato podrast. Marsikje, kjer si nekoč lahko plezal po strmem rušju, so sedaj zahtevni skalni predeli in podori, ki zahtevajo alpinistično znanje in opremo.
Pri nastajanju članka ima posebno mesto Janez Turk, ki je zagotovo zelo dober poznavalec samotnih gora in raziskovalec starih virov, iz katerih črpa podatke, ki predstavljajo bazo gorništva na področju Rabeljskih špic.
Neprecenljiva je tudi pomoč štiriinosemdeset let starega alpinista Claudija Carratuja, ki je začel plezati na špice pred sedemdesetimi leti. Mandi, kot ga kličejo v Rablju, deluje kot živ leksikon. Plezati je prenehal pred par leti, z gorami pa živi vedno.
Pri zbiranju podatkov so aktivno sodelovali tudi: Jurij Rous, Loris Divora-Pippi, Roman Benet, Slavko Frantar-Čopk …
