SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Skrivnostni svet Predelskih Vršičev
Bucher/Pucher 2023 m - Mt. Bucher
Seznam sten: Vzhodna stena Severozahodna stran Južna stran zemljevid:
Stene: Vzhodna stena, Severozahodna stran, Južna stran
Opis gore: Mogočna gora drznih oblik dobesedno kraljuje v koncu doline Remšendol/Valromana, kamor štrli proti severu stranski krak glavnega grebena Predelskih Špic. Skrivnosten vrh se očem poznavalcev vzhodnih pobočij mejnega grebena dejansko skriva za markantnim skalnim stolpom, imenovanim Špica nad Belim potokom med Rušo in Skalo. Viden je le s kratkega odseka mangartske ceste nad istoimensko planino. Šele z vršnega grebena Predelskih Špic ali pa globoko iz doline Remšendol na severni strani, začutiš ostrino Bucherja ali Pucherja, kot ga nekateri imenujejo.
Kljub temu, da so pred stoletji po krnicah okrog strmega Bucherja pasli drobnico Ložani in Ratečani, le-ta ne premore slovenskega imena, mogoče zaradi očem skrite lege na severni strani Predelskih Špic. Nemško ime Bucher – po naše bukev se verjetno nanaša na bukov gozd, ki raste po policah v vznožju severozahodnih pobočji gore. Čeprav naj bi svet okrog Bucherja v času Avstroogrske monarhije pripadal Kranjski deželi nosi visokogorska krnica v levem kraku doline Remšendol ime Moriška planinica (Morič je bil veleposestnik s Koroške).
Gora ne premore planinskih poti, nanjo vodijo le gamsje stečine in stari pastirski-lovski prehodi. Gotovo gre za vrh, kjer redko koga srečaš, namenjen je le obiskovalcem zahtevnih brezpotij in plezalcem. Poleg smeri po nabrušenem severnem in južnem grebenu poteka po znanih podatkih po ena plezalna smer v vzhodni in zahodni steni. Iz novejše zgodovine so znani trije zahtevni alpinistični smučarski spusti v mejah brezpotnih dostopov v nižje ležečo dolini Remšendol. Pod vznožjem zahodne stene se ob primernih razmerah formirajo zaledeneli slapovi.
Čeprav naj bi smer po in v mejah ostrega južnega grebena predstavljala najlažji dostop na vrh Bucherja je za verjeti tistim, ki so preplezali oba zračna grebena (Severnega in Južnega). Po njihovih zapisih in ob pogledu na fotografije je večja možnost izbire lažjega prehoda po levi-vzhodni strani Severnega grebena kot na Južnem grebenu, kjer se marsikje ne moreš izognit težavam na obe strani izpostavljenemu grebenu in strmim-izpostavljenim laštam, ki pripeljejo do njega.
Skozi večino prvih člankov o Bucherju si sledi napaka glede imenovanja in višine glavnega vrha. Lovci Koroške in Krajnske dežele naj bi nekoč določili, da je najvišji vrh Bucherja vrh Skale, ki jo od Bucherja loči istoimenska škrbina. Novejši članki, kjer so višine verodostojne, postavljajo Bucher na pravo mesto.
Redki zapisi prvih znanih vzponov na Bucher/Pucher oziroma Mt. Bucher, kot ga imenujejo sedanji gospodarji, segajo dobrih sto let nazaj. Po znanih podatkih naj bi bila prva na njem H. Haidvogel in J. Steiner davnega 12. julija leta 1908. Vrh sta dosegla po severni strani, v mejah izrazitega Severnega raza-grebena. Henrik Tuma se je nanj povzpel 16. 8. 1911 v družbi nemško govorečega koroškega vodnika Johanna Eichletterja, po domače Wester iz Fužin. Do zatrepa Gamsovega dola, ozke doline med Bucherjem in Rušo, jima je delal družbo lovec Šimen Schmolnitzer iz Koprivnika, dober poznavalec krajevnih imen. Tuma in Wester sta iz zatrepa Gamsovega dola plezala po izraziti poševni rampi na zahodni strani Bucherja in dosegla z rušjem poraščen južni greben. V izpostavljenem plezanju v mejah grebenske rezi sta dosegla Veliki Bucher, kjer sta našla sledi predhodnikov (kavelj/klin z zanko). Vzpon po zahodnem razu preko markantnega skalnega stolpa, lepo vidnega s Trbiža, sta opravila I. in P. Netzbandt 16. julija leta 1946.
