Smeri: 8 Spit(x)fire ( 6c (7+/8-)), 9 Jesenska smer ( VI-/IV-V), 10 Navrtana smer ( 7a), 11 Jesenska ( VI-/IV-V ), 12 Jugovzhodni greben ( II)
Opis: Vrh Malega Rateškega Mangarta deluje gledan z mangartske ceste kot majhen zobek poleg velikega soseda Mangarta.
Ob lahkem JV grebenu ponuja JV stran daljšo, diagonalno speljano smer čez celo steno, splezano leta 1986 (smer št. 9).
Jeseni leta 2018 je bila dodana še odkrita smer Miroslava Svetičiča-Slavca, splezana verjetno leta 1987 (smer št. 11), ki poteka v zgornji polovici stene po vrisu sodeč v območju smeri št. 9.
Med tema smerema je spodaj urejenih nekaj kratkih, športno opremljenih smeri (ocene med VI in VII).
Opomba: Poleti leta 2020, je Andrej Grmovšek med pripravo vodnika za več-raztežajne športne smeri v naših gorah, podal podatke o dveh novih smereh v tej steni.
Po besedah akterjev gre za eno manjših sten v masivu, ki jo krasi zelo kakovostna kamenina.
V tuji literaturi obstaja zapis, da so imeli italijanski Alpini v času njih vladanja (1920 do 1943), to steno za plezalni poligon.
Dostop: Po markirani stezi, ki pelje s parkirišča na Mangartskem sedlu proti Mangartu.
Sestop: Po ostrem in izpostavljenem jugovzhodnem grebenu, lažje plezanje v sestopu, okrog 45 minut.
Opombe:
Viri: Arhiv urednika in obstoječa literatura
Pri zbiranju podatkov za ostenje Mangarta so pomagali; Aleksander Žgajnar-Saško, Andrej Grmovšek, Andrej Mesner, Andrej Terčelj, Borut Črnivec, Borut Žnidarčič, Domen Košir, Dušan Rijavec, Franci Savenc, Gregor Klančar, Igor Zlodej, Iztok Tomazin, Klemen Premrl. Leila Meroi, Leon Ramšak, Luca Vuerich, Marjan Hočevar, Marko Humar, Marko Kern, Maja Lobnik, Marko Makuc, Miha Mihelič-Kaštnk, Miha Zupan, Milan Velikonja, Mitja Gleščič, Roberto dell Negro, Roman Benet, Romano Marka-Lukež, Robert Rot, Simon Čopi, Stefan Lieb, Tine Cuder, Tomaž Cingerle, Tomaž Kašca, Uroš Rupar, Zlatko Koren, Zoran Veljanovič …
Uredil: Peter Podgornik