SMERI V PRIMORSKIH STENAH

Ostenje nad Mangartskimi jezeri   :: Visoka Ponca   foto :: Peter Podgornik

Ostenje nad Mangartskimi jezeri   :: Visoka Ponca foto :: Ennio Antonello in 5rP

Smeri: 1 Severozahodni greben ( III/II), 1a Zvitorepka ( III/IV+), 2 Severozahodna grapa (Donadinijeva smer) ( III/II), 3 Tetiva ( VI/IV–V), 3a Ljubilejna smer ( III/IV+), 4 Cortelazzo-Floreanini ( IV/III), 5 Zahodna grapa ( II–III), 6 Lastovka ( V+/IV), 7 Kiks (  VI/IV–V+), 8 Carpe diem ( VI/III–V), 9 Mašinca ( VI/V), 10 Aina ( VII–/V–VI), 11 E Quella ( VI (prvih 20 m)/IV), 12 Si Pensava ( V), 13 Direktna smer ( V+/IV–V), 14 Ilaria ( VI/IV–V), 15 Culot-Dreossi ( IV/III), 16 Raz ( V/III–IV)

Opis:
Visoka Ponca/Ponza Grande, 2274 m

Po zaslugi smučarskih poletov pozna Visoko Ponco na videz pol sveta, česar pa na samotnem vrhu ni čutiti. Planiška stran je mogočnejša od jezerske, slednja pa je bolj dostopna in priljudna. Ob zahtevnih »običajnih« pristopih nudi gora tudi nekaj lepih, malo znanih plezalskih možnosti. V vodniku je predstavljena zahodna stena, ki lahko postreže z nenadejanim presenečenjem. V plezalski ponudbi Mangartske doline spada stena med prijaznejše in manj resnobne in nam lahko obogati kakšen dan, ko so veličastne zvezdnice mrko odbijajoče. Solidna skala in popoldansko sonce sta pomembna aduta te trikotno oblikovane stene. Italijanske pristope dodatno olajša koča Zacchi. Podatki o tej odročni in redko obiskani steni pa so žal skopi in nedorečeni.

Ker se večina smeri v zahodni steni konča na JZ ali SZ grebenu, je treba na sam vrh plezati po mestoma izpostavljenem in krušljivem grebenu. Pri opisu smeri je označena približna dolžina smeri do grebena, v oklepaju pa je dodan še grebenski del do vrha.

Dostop:
Od Koče Zacchi. Po tej prijetni markirani in zavarovani poti pripleza na Ponco največ obiskovalcev. Prične se desno od koče in se sprva vzpenja po strmi rušnati rebri, po uri hoda pa preči desno čez grapo v masiv Srednje Ponce. Na razpotju zapustimo pot na Srednjo Ponco in zavijemo levo. Vršna glava ni od muh, vendar je pot, ki preči tudi skoraj navpično 50-metrsko steno, dobro zavarovana. Od koče na vrh 2.30 h. Zahtevna tura.

Čez Srednjo Ponco. Na Srednjo Ponco pripeljeta markirani, skopo zavarovani poti iz Tamarja (3–4 h) in od koče Zacchi (2.15 h). Tudi ozek in izpostavljen greben med Srednjo in Visoko Ponco je markiran, vendar so varovala redka. S Srednje na Visoko Ponco 1 h. Ta pristop je torej zahtevnejši od direktne poti, vendar nudi posebne užitke. V primeru krožne ture priporočamo nasprotno smer urinega kazalca.

Sestop: K vznožju zahodne stene pelje običajna markirana in zavarovana pot h koči Zacchi (z vrha 2 h), če pa želimo sestopiti v Tamar, lahko izberemo markirano pot čez Srednjo Ponco (do Tamarja 3 h).

Zahodna stena

Dostop: Ob vznožju stene se vleče čez vso zahodno stran gore izrazita gredina. Njen desni rob dosežemo najprej po običajni poti do mesta, kjer le-ta zapusti strmo rušnato reber in krene desno. Po zdaj brezpotni in ne čisto lahki rebri, ki je pravzaprav nadaljevanje jugozahodnega grebena, se vzpnemo do gredine in ji sledimo levo do želenega vstopa. Od koče Zacchi 2 h.
Direktnejši dostop nudi grapa, ki od desne proti levi prereže celotno vznožje. Vdenemo jo takoj zatem, ko se markirana pot na Ponco oprime strme rebri nad kočo Zacchi. Dno grape je delno skalnato, ne manjka pa grušča. Posebnih težav ni, mestoma do II. stopnje. Ta pristop je malenkost krajši.

Sestop:  

Opombe: Urejeno 16. 12. 2022: Opis zadnjih dveh Bencetovih smeri (smer št. 1a in št. 3a) smo dobili tik pred izidom vodnika, zato sta bili veliko let kasneje razvrščeni-vrinjeni med obstoječe smeri.

Opozorilo: 30. 6. 2024: do nadaljnjega je zaradi aktivnega podora ZAPRT vršni del markirane planinske poti (Tamar – Visoka Ponca), zaprto od Planiške škrbine do vrha Visoke Ponce.
Zaradi padajočega kamenja je ZAPRT tudi vršni del planinske poti, ki vodi od koče Zacchi na Visoko Ponco. Zaprto na križišču, od koder vodi pot levo proti Visoki Ponci.
Dostop do Srednje Ponce je normalno prehoden z obeh strani meje.

Viri:
Arhiv urednika

Pri zbiranju podatkov za ostenje nad Mangartskimi jezeri so pomagali; Andrej Štremfelj, Filip Bence, Klemen Premrl, Leila Meroi, Roberto dell Negro in Roman Benet

Uredil: Peter Podgornik