SMERI V PRIMORSKIH STENAH

Ostenje nad Mangartskimi jezeri   :: Vevnica   foto :: Arhiv Sidarta in urednik

Ostenje nad Mangartskimi jezeri   :: Vevnica foto :: Arhiv Sidarta in urednik

Ostenje nad Mangartskimi jezeri   :: Vevnica   foto :: Arhiv Sidarta in urednik

Smeri: 1 Severna grapa (V–/III), 2 Enrico ( V+), 3 Castiglioni-Gilberti (V+/IV–V), 4 Vzhodni steber ( V), 5 Bencetova smer ( VI/V+), 6 Kaminska smer ( VI/IV–V), 7 Kot ( VI-), 8 Gollijeva smer ( VI–/V), 9 Bence-Rožič ( VI/V), 10 Beli križ ( VI- (V+), 10a Varianta Humar-Kogoj ( VI-/V Janko Humar), 11 Perissutti-Piussi – Levi Piussi ( VI– (V+), 11a Varianta ( Varianta je dolga štiri raztežaje s težavami od IV. do VI. stopnje. Claudio Carratu), 12 Barbara ( V+/IV–V), 13 Trta ( V/IV+), 14 Planikin cvet ( Spominska smer Tineta Miheliča in Jožeta Žumra VII-/V–VI), 15 Minerva ( V+/IV–V), 16 Zahodni steber – Desni Piussi ( V+), 16a Vmesna varianta ( IV+), 16b Izstopna varianta ( V+/IV), 17 Mihelič-Žumer ( V/IV), 18 Dunajska smer ( V+/IV–V), 19 Teror ( Karl Koša), 20 Mongo ( V+), 01 Stebriček ( IV+), 02 Severozahodni raz ( IV+/II–III), 03 Lello ( VI+), 04 Ključek ( VI+/IV–V), 05 Življenje ( VI-/IV–V+), 06 Astrid ( III–IV), 07 Spominčica ( VI/V+)

Opis: S slovenske strani je Vevnica komaj opazna vzpetina v enakomernem mejnem grebenu, od Mangartskih jezer pa se kaže kot najmogočnejša gora v verigi Ponc. Njeno mogočno, lepo oblikovano severno steno v zgornjem delu razpolavlja zanimiva Snežna krnica/Catino nevoso, okrog katere se ovija vršni venec. Ta se najvišje vzpne na skrajni jugovzhodni točki loka. (Od tod tudi slikovito nemško ime za goro: Hohler Zahn, Votli zob.) Iz severne stene izrazito izstopajo štirje mogočni stebri. Tudi zahodno ostenje nad krnico Zagače je strmo, vendar za plezalce manj zanimivo. Na sosednji V Koncu špici se od verige Ponc (ki se na Kotovem sedlu stika z masivom Jalovca) odcepi greben preko Roba nad Zagačami in Malega Koritniškega Mangarta proti glavnemu vrhu Mangarta. Masiva Vevnice in Mangarta loči globoka, običajno dolgo v poletje zasnežena, z gladkimi stenami obdana in temačni kleti podobna krnica Zagače.
S severa je Vevnica ena najmogočnejših gora v Julijcih. Že Kugy jo je močno cenil, čeprav ga s te strani ni pustila blizu. Časti prvopristopnika na lepo goro pa si ni pustil vzeti in je z nepogrešljivima Komacema leta 1898 splezal na Vevnico z lažje, koritniške strani. Pomen severne stene najbolje potrjujejo imena odkrivalcev: Gilberti, Castiglioni, Piussi! Danes je Vevnica priljubljen cilj plezalcev, njene smeri spadajo v veliko klasiko Julijskih Alp.
V primerjavi z Mangartom so smeri v Vevnici krajše in nekoliko manj zahtevne. Tudi vzdušje tod ni tako elementarno in resnobno kot v veličastni sosednji steni. Vevnica na plezalca deluje prijazno in sproščujoče. Tudi skala je bolje razčlenjena in nudi več oprimkov kot monolitni, izklesani Mangart. Kar zadeva kvaliteto skale, spada Vevnica v Julijcih nedvomno med elito, smeri pa po plezalskem užitku prekašajo resnobne Mangartove vrstnice. Slednje imajo sicer večjo alpinistično veljavo. Skala v Vevnici je opazno boljša v osrednjem delu severne stene, v obrobnejših smereh pa je najti tudi krušljiva in travnata mesta. Severna stena Vevnice je »nekoliko manj severna« od Mangartove in je deležna tudi kakega sončnega žarka. Zato okopni prej kot Mangartova. Opozarjamo pa na padajočo nevarnost v raznih oblikah, ki jo povzroča dolgo v poletje zasnežena Snežna krnica. Smeri v njeni vpadnici – zlasti Barbara – so varno preplezljive šele v visokem poletju.

Dostop: Iz Tamarja po markirani, delno zavarovani poti na Srednjo Ponco (3 h) in po grebenu (zavarovana, vendar slabo vzdrževana zelo zahtevna pot) čez Zadnjo Ponco in Strug na Vevnico (dodatni 2 h). Iz Tamarja je mogoč tudi hitrejši, a zahtevnejši pristop, ki pelje sprva po desni poti proti Kotovemu sedlu, nato po strmi polici proti desni preči obronke južne in vzhodne stene Kotove špice (brezpotje, plezanje do II. stopnje), potem pa se čez trave in grušč vzpne na Vevniško sedlo (južno od vrha) v bližini vrha. Iz Tamarja 4 h.

Iz Koritnice po markirani poti do Trbiškega bivaka na Robu nad Zagačami (3–4 h, zadnji del zahteven!), kratek sestop na italijansko stran in po Via della Vita na vrh. Skupaj 5 h. Zahtevna tura.

Od Mangartskih jezer preko Stare planine in po poti Via della Vita. Ta pot je najzahtevnejša zavarovana plezalna pot v Julijcih! Začnemo lahko v koči Zacchi ali pa spodaj pri jezeru. Pot se s Stare planine vzpne v krnico Zagače, nato se vije čez zelo strmo, izpostavljeno in objektivno nevarno ostenje na škrbino Rob nad Zagačami, kjer stoji Trbiški bivak. Nekoliko pod njim zavije levo in se po lažjem svetu vzpne na vrh. Od koče Zacchi 4–5 h, od jezer uro dalj. Samovarovanje je obvezno, krajna poč pod steno je često problematična! Varovala so vzorno vzdrževana.

Od koče Zacchi lahko opravimo tudi varianto grebenske ture Srednja Ponca–Strug–Vevnica ali z neposrednim pristopom čez zahodne strmali Zadnje Ponce. Zelo zahtevna pot je markirana, varovala pa so odstranili. Ta varianta je časovno nekoliko krajša, težavnost ture pa primerljiva z grebenskim prečenjem čez Srednjo in Zadnjo Ponco. Od koče Zacchi 4–5 h.

Sestop: Najpriporočljivejši sestop k izhodišču plezalnih smeri je po poti Via della Vita. Pot se z vrha spusti proti jugu na bližnje Vevniško sedlo, nato se obrne desno do razpotja tik pod Robom nad Zagačami. (Prav na škrbini stoji Trbiški bivak, ki nudi prijazno zavetje.) Pot se spusti naravnost navzdol in se kmalu prevesi čez rob strme, izpostavljene stene. Prvi del je skoraj navpičen, nato pa vzorno vzdrževana ferata napravi velik desni ovinek, predno se spusti na grušč krnice Zagače. Spodaj nam lahko zobe pokaže sitna krajna poč. Nadaljnji sestop na Staro planino je lahek. Z vrha do Stare planine 2 h, do koče 2.30 h, do jezer 3 h. Tudi vrhunski plezalci naj se na tej (objektivno nevarni!) zahtevni poti ne sramujejo samovarovanja!

Sestop čez Strug je za kake pol ure daljši in pomeni dodatno možnost za boljše poznavalce. Z vrha se proti prvi škrbini spušča zelo strma stena, čez katero sicer pelje zavarovana pot. Mogoč je brezpoten obvoz čez skale na slovenski strani (plezanje do II. stopnje). Prečenje Struga je prijetna, razgledna grebenska tura, na naslednji škrbini pa se markacije odcepijo od grebenske poti in se spustijo strmo navzdol proti Mangartskim jezerom. »Pot« se kmalu usmeri proti levi in se ves čas drži nekakšne strme gredine. Orientacijo lajšajo stare markacije in ostanki varoval. Izurjenemu gorniku ali alpinistu pot ne bi smela povzročati preglavic, potrebna pa je kar velika previdnost. Spodaj se lahko podričamo po melišču. Do Stare planine 2.30 h.

Če želimo sestopiti v Tamar, je sicer možna brezpotna varianta čez Vevniško sedlo (južno pod vrhom) in pod vzhodno steno Kotove špice. Pod sedlom se ves čas držimo desno in se ne oddaljujemo dosti od skalnega roba na desni. Tako nas mati narava sama pripelje k začetku strme police, ta pa na grušč pod Kotovim sedlom (II), kjer nas pričakajo markacije. Do Tamarja 3 h. Zahtevni sestop terja dobro vidljivost in dobre orientacijske sposobnosti!

Sestopimo lahko seveda tudi v Koritnico. Z vrha se po markirani poti spustimo proti jugu na Vevniško sedlo, od tam desno po Via della Vita do razcepa streljaj pod Robom nad Zagačami. Tu se levo povzpnemo na škrbino (Bivak Tarvisio), nato pa po markirani poti sestopimo v Koritnico. Z vrha do Loga vsaj 4 h!

Opombe: Dostop Vevnica – Severna stena: Od koče Zacchi po označeni poti proti Mangartu. Po udobnem četrturnem sprehodu nas markacije usmerijo levo gor na melišča pod severno steno do želenega vstopa. Od koče do najbližjega vstopa je pribl. 40 minut, do najbolj oddaljenega pa poldrugo uro. S Stare planine je dostop še krajši, saj se na njeno levo obrobje iztekajo melišča izpod severne stene.

Dostop Vevnica – Zahodna stena: Zahodna stena se dviga nad krnico Zagače, kamor pripelje (do tod še povsem lahka) markirana pot Via della Vita.

Od koče Zacchi 1.30 h, s Stare planine 1 h, od jezer 2 h.

Viri: Arhiv urednika

Pri zbiranju podatkov za ostenje nad Mangartskimi jezeri so pomagali; Andrej Štremfelj, Filip Bence, Klemen Premrl, Leila Meroi, Roberto dell Negro in Roman Benet ...

Uredil: Peter Podgornik