SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Pogorja/doline/gore: Nad Loško Koritnico, Nad Tamarjem
Opis gore: Jalovec, že od nekdaj simbol v znaku slovenske planinske organizacije, je mogočna, samostojna in visoka gora drznih oblik, ki sredi Julijskih Alp kraljuje v objemu štirih dolin. Na njegovo teme vodijo dolge in večinoma zahtevne planinske poti, speljane z vseh dolin v njegovem obsegu. Da je zares visoka gora, priča podatek, da trajajo dostopi nanj od 5 do 8 ur.
Nad dolino Loške Koritnice dominira jugozahodna stran gore z okrog 1500 m višinske razlike med vrhom in vznožjem stene. Strma poraščena pobočja, žlebovi, kamini in rampe krasijo to ostenje bolj trentarskega značaja. Poleg smeri prvopristopnikov in markantnega Loškega žleba so plezalci že v času po prvi vojni splezali vsaj dve smeri v jugozahodni steni. Levi del stene so delno raziskali štajerski plezalci, očem skriti severozahodni del stene pod Kotovim sedlom, prepreden s kamini in grapami, pa je počakal mlajšo generacijo plezalcev.
V zatrepu Planiške doline, nad Tamarjem krasi Jalovec med gorniki priljubljena, lepo oblikovana in strma severovzhodna stran gore. Vzhodna stena nad Ozebnikom in severna stena nad prostranimi prodi in skalnimi bloki Velikega kota ponujata številne plezalne smeri. Splezane so bile večinoma v minulem stoletju, plezalci so bili mednarodna druščina različnih generacij.
Na jugovzhodni, trentarski strani je Jalovec zaščiten s predstražo vrhov (Veliki Ozebnik, K 2413 in Goličica). Markirani dostopi nanj so dolgi in v vršnem delu dokaj zahtevni. Med izvirom Soče in vrhom je 1759 metrov višinske razlike, na višini 2064 metrov stoji Zavetišče pod Špičkom z enkratnimi pogledi na vzhodni del Julijskih gora in Trento.
Jalovec ponuja možnosti tudi različno zahtevnim ljubiteljem smučanja, redki uživajo pri zahtevnem spustu z vrha in skozi markantna žlebova, večina pa najbolj ceni spust z območja Kotovega sedla. Tam nekje se pod velikim balvanom skriva tudi novejši bivak, še kako dobrodošel za gorske potepuhe.
Zapisani vzponi na Jalovec do 1900: Prvi registrirani vzpon na Jalovec so za trentarskimi lovci, ki so na vrhu zabili lesen kol, opravili 2. 8. 1875 iz Loške Koritnice. Miha Černuta - gonjač divjadi iz Spodnjega Loga v Trenti, ki je prehod odkril, je ta dan v družbi vodnikov Andreja Strgulca in Ivana Wallasa po njem pripeljal prvega turista Karla Wurmba iz Beljaka. Leta 1877 je po isti smeri vodil Juliusa Kugya z vodnikom Kendo, leta 1879 pa Gustava Euringerja in njegovega sina Jerneja.
Iz Trente se je leta 1878 na Jalovec povzpel preko stene pod Jezerci med Ozebnikom in K 2413 gornik Karl Blodig. Po isti smeri sta vrh leta 1882 dosegla Julius Kugy in trentarski vodnik Anton Tožbar - Špik (oče).
S Planice sta se nanj skozi markanten Ozebnik povzpela 7. 9. 1884 vodnik Andrej Komac - Mota in Julius Kugy, ki je bil poleg tudi, ko so A. Krammer, Anton Ojcinger, Jože Komac - Pavr in G. Bolaffio 23. 12. 1900 po isti smeri opravili prvi zimski vzpon na Jalovec. Leta 1896 sta se s Planice preko Velikega kota povzpela po markantnem severozahodnem grebenu do SZ vršiča (Mali Jalovec) H. Wodl in L. Brunner. Vzpon po istem grebenu so 4. 6. 1900 zaključili na vrhu Jalovca A.v. Radio-Radus, H. Pfannl, T. Maischberger.
Ob hitrem pregledu prvih vzponov na Jalovec postane hitro jasno, da je od povsod viden markanten vrh veliko pomenil Juliusu Kugyu - poetu Julijskih Alp, ki ga v bronasti preobleki nemo opazuje s Trente. Med Trentarji še vedno krožijo zgodbe o gospodu s Trsta, ki je nekaterim s svojo prisotnostjo prinesel kruh med skromna ognjišča. Z veliko ljubeznijo do njihovih vrhov je ponesel glas o preprostih in klenih ljudeh daleč čez grebene trentarskih gora.
Mogoče je ob tako bogati zgodovini plezanja v stenah Jalovca kakšna smer izpadla iz seznama. Če je temu tako, je zato, ker je nisem nikjer zasledil. Vesel bom vseh novih informacij, dopolnil in popravkov, kar bo prispevek o Jalovcu še obagatilo. Istočasno najlepša hvala vsem naštetim plezalcem, ki ste mi pomagali z dragocenimi podatki.
