SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Stene: Veliki vrh (Rombon), 2208 m, Vrh polic, 2105 m, Prišnja gora (Prišna glava), 1946 m, Vrh Ribežnov (2018 m), Velika in Mala Črnelska špica, 2273 m, Grebensko prečenje Prevala > Veliki vrh
Opis gore: Dolina Možnica je slepo črevo oziroma stranski – zahodni rokav doline Koritnice, ki s severa spušča svoje vode proti Bovcu. Kratka dolina z istoimenskim potokom je obdana s strmimi, poraščenimi stenami in z vrhovoma Črnelskih špic v koncu. Desno od njih pripelje iz Možnice steza skozi Korita na sedlo Čez Brežič, od koder se spušča proti Jezerski dolini, levo pa so še vidni ostanki stare steze pod malo Črnelsko špico, ki vodi proti Kaninskim podom. Najbolj obiskana vrhova nad dolino Možnica sta gotovo Veliki vrh (Rombo) in Jerebica. Pot iz Bovca preko planine Goričica na Veliki vrh se nadaljuje za grebenom manj izrazitih vrhov vse do Velike Črnelske špice in naprej proti Kaninu. Na Jerebico pelje pot daleč skozi dolino Možnice, od koder se strmo dvigne proti Jezerskemu sedlu, kjer se združi z potjo iz Jezerske doline.
Dolina ne deluje preveč alpsko, na dnu jo krasi gost listnat gozd, nad katerim v strmih pobočjih že začutiš duh Mediterana. Strme, povečini kosmate stene, ki se bočijo nad njo, pa predstavljajo resen plezalni zalogaj posebne vrste.
Obiskovalcem spletišča smo že pred časom predstavili stene na sončni strani doline, Jerebico, Gorenji Krivi rob in Veliki Snežne vrh. Sedaj je na vrsti severovzhodno – le zjutraj obsijano ostenje, ki se vleče z Velikega vrha preko Vrh polic, Prišnje gore, Vrh Ribežnov in zaključi v strmem, razdrapanem pobočju Male Črnelske špice. To je stranski, jugovzhodni krak glavnega kaninskega grebena, ki se zaključi na Predelu. Zaradi neizrazitih vrhov v vršnem grebenu in različnemu imenovanju le-teh je včasih težko določiti, kam kaj spada.
Tam, kjer so stene najbolj kosmate, so že davno za gamsi in kozami lazili domačini. Neumorni raziskovalec gora Henrik Tuma naj bi bil prvi turist, ki je v spremstvu zvestega vodnika Ivana Černute – Voznika preplezal severno steno Velikega vrha in vzpon primerno predstavil. Že pred tem je v družbi Jožeta Mrakiča – Melevšca z Bovca raziskal svet okrog Črnelskih špic in sestop skozi Korita v Možnico. Sledili so redki vojaki v času prve svetovne morije, katere ostanki so še vedno vidni v gorah nad Možnico. Med obema svetovnima vojnima zasledimo v steni Velikega vrha novo smer Italijanskih plezalcev.
Po drugi svetovni vojni in vse do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja pa je ostenje večinoma samevalo pod budnim očesom graničarjev. Občasno je zaživela pot skozi strogo varovano dolino, po kateri so hiteli proti zahodu prebežniki vzhodnih držav, v nasprotno smer pa švercerji, ki so prinašali, kar je bilo na vzhodu težko najti po trgovinah.
Pravo nasprotje pogostemu obisku plezalcev v sončni, južni steni Jerebice, ki je nedvomno ena glavnih med stenami daleč naokrog, je izredno redek obisk posameznih navez v senčnem - severovzhodnem ostenju doline. Plezalcem je postalo hitro jasno, da so stene zaradi močne poraščenosti in krušljivosti drugačne, resnejše, primernejši cilj za zimsko plezanje. Redka izjema je stena Prišnje gore, kjer je v ozkem skalnem pasu speljanih par zahtevnih smeri. Tu sta imela glavne zasluge za kompletno obdelavo Bojan Počkar in Miha Kajzelj s soplezalci.
Posebno mesto med plezalci zadnje generacije, ki je preplezala nove smeri v celotnem ostenju pa si vsekakor zasluži Blaž Stres, ki je bil gonilna sila le-teh.
Kljub temu, da je danes v ostenju na levem bregu doline Možnice preplezanih že kar nekaj smeri, še vedno čakajo lepe naravne linije na raziskovalce novejše generacije, ki imajo tu še veliko dela.
