SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Stene: SV in S stena, JZ pobočje
Opis gore: Klub temu, da stoji v raztegnjenem grebenu deluje Žrd (Mt. Sart) zelo samostojno. Posebno veličasten je pogled na steno, ki visi nad dolino Reklanica iz vasice Saletto, kjer počiva Ignazzio Piussi, legenda furlanskega plezanja. Tu nas pričaka več kot tisoč metrov visoka stena, v kateri je poznano le malo vzponov. Smer po severnem grebenu iz leta 1927 je po znanih podatkih prva v tem razdrapanem ostenju. Dve leti pozneje je bila prvič preplezana strma severna stran gore, najvišja skalna stena v severozahodnem kraku spodnjih kaninskih gora. Samotno plezalno linijo je speljal s soplezalci legendarni tržaški plezalec Emilio Comici. Veliko let pozneje je le-ta doživela redko ponovitev in dobila še eno težjo sosedo.
Gledano s severa proti Žrdu se nam oko ustavi na prvem neizrazitem vrhu jugovzhodno – levo od vrha Žrda. Pri nas se uporablja ime Senožeče ali Rdeča peč, naši zahodni sosedje ga imenujejo Quota 2321 ali Monte Sarto Basso. S tega vrha se proti severovzhodu spušča skalni steber vse do poraščene rame, ki se vleče do nižje ležečega vrha imenovanega Rob (Punta Rop). Desno od vrha Žrda se spušča proti severozahodu oster greben Ždrinica (Cresta Indrinizza), že od nekdaj znan lovcem in pastirjem, ki so tu pasli krščeno in divje ...
Prvi zapisan vzpon na Žrd naj bi za lovci in pastirji opravili v družbi rezijanskega vodnika A. Siega njegovi spremljevalci C. Kechler in G. Marinelli, junija 1879. Zimski vzpon naj bi prva opravila G. Brunner in M. Bottteri, 20. 2. 1949.
Pravo nasprotje severnemu ostenju je raztegnjeno jugozahodno pobočje nad Rezijo, koder potekajo ostanki pastirskih stez in pa markirane planinske poti. Med gorniki je najbolj znana Tavisoka Rosajanska pot, ki začne (odvisno s katere strani se je lotiš) v vasi Stolbica (Stolvizza), višje le-ta poteka mimo zavetišča Igor Crasso zahodno od vrha Kolk (Tam na Kolku - Pic di Mezzodi). Naprej se vleče pod dolgim, vršnim grebenom na rezijanski strani do pod vrha Žrda. Tu zapusti pot št. 632 in se vzpne na vrh Žrda, od koder se spušča po ostrem grebenu proti jugovzhodu, preko vrha Senožeč in naprej do širokega sedla imenovanega Škrbina v Senožečah (Forchia di Terra rossa – 2137 m). Tu se spet združi s potjo št. 632 in na senčni strani neizrazitega Vrha Grubja doseže Bivak Elio Marussich (nekoč Biv. Del Torso – 2040 m) na sedlu Péravo (Sella di Grubia), kjer je pravo vozlišče več planinskih poti.
• Spomini na Piussija
Ignazio Piussi 1935 – 2008
V soboto 14. 06. 2008 smo se s furlansko hribovsko pesmijo » Stelutis alpinis » na ustih in vlažnih oči v vasici Salet sredi Reklanske doline za vedno poslovili od Ignazija Piussija, pastirja, divjega lovca, rudarja, gozdarja, alpinista, vsestranskega športnika, raziskovalca in večnega sanjača.
Rodil se je 22. aprila 1935 leta kot deseti otrok v mali vasici Pezzeit v ozki reklanski dolini objeti z visokimi gorami in malo možnostmi za dobro življenje. Njegov prastari oče Giuseppe Piussi - Pucich je bil lovec in prvi gorski vodnik v dolini, tradicijo je nadaljeval stari oče, njegov stric Osvaldo Pesamosca pa je bil eden od vodnikov J. Kugyju.
Bitka za preživetje je številno družino selila po dolini navzgor v malo vasico Piani di la`, po končani vojni pa vse do Trbiža, kjer se je družina začela preživljati s kmetijstvom in živinorejo. Ignazio je skupaj s svojimi brati in sestrami že zelo mlad delal kot pastir na sočnih pašnikih Montaža in Viša. Visoka trda šola življenja v naravi ga je naredila v samostojnega in svojeglavega mladeniča, ki si je poleg stalnega dela poiskal zadovoljstvo v različnih športih. V letih, ki so sledila, je bil odličen smučarski tekač in prvak Italije v smučarskih skokih. Med služenjem vojaškega roka je kot odličen biatlonec zasedal zavidljive uspehe na svetovnem nivoju in prišel do spoznanja, da si lahko kot dober športnik odpre vrata v širni svet.
V začetku petdesetih let je delal v rabeljskem rudniku, kjer je spoznal mlade alpiniste ( brata Perissutti, Bulfon, Giacomuzzi…), ki so zelo hitro odkrili njegov izreden talent za plezanje in gibanje v naravi. Tako se je za mladega Ignazia začela strma in hitra pot v svet alpinizma. V tistem času so v Rablju ustanovili prvo postajo gorske reševalne službe v Furlaniji, poleg reševanj planincev so največkrat pomagali tedanjim pribežnikom, ki so iz vzhodnih dežel bežali v lepšo prihodnost, dostikrat kar preko ostenja Mangarta. Že takrat so v Rablju napravili umetno steno, kjer so mladci zagnano trenirali.
Kot plezalci so bili zelo aktivni na teritoriju Montaža, Viša, Mangarta, Kanina …. !Njihovi največji dosežki pa so bile nove smeri v severnih ostenjih Malega Koritniškega Mangarta in Vevnice. Leta 1956 so v treh dneh opravili prvo zimsko prečenje grebenov gora nad Belopeškimi jezeri. S skopo opremo za plezanje in bivakiranje so zaviti v rjuhe in Italijansko zastavo, sposojeno v koči Zacchi, preživeli dve zelo mrzle noči na izpostavljenih grebenih.
Piussi je skupaj s svojimi kolegi kmalu pogledal preko domače ograje, v Cima Scotoni so opravili prvo ponovitev slavne Lacedelijeve smeri in še veliko drugih pomembnih plezalnih vzponov.
Kmalu se je navezal na vrv z G. Radaelijem s katerim sta v južni steni Torre Trieste v petih dneh preplezala zelo težko novo smer v najbolj previsnem osrednjem delu stene.
V skupini Mt. Blanca je v navezi z Pierom Julienom in še nekaterimi vodilnimi francoskimi alpinisti sodeloval pri dokončanju smeri v centralnem Frenejskem stebru.
Skupaj z T. Hibelerjem, G.Radealijem so pozimi leta 1963 v osmih dneh opravili zelo zahtevno zimsko ponovitev smeri Soleder / Lettenbauer v steni Civete. Še isto poletje so skupaj s kolegi iz Rablja kar nekajkrat poskusili v severni steni Eigerja, vedno jih je odbilo slabo vreme.
Piussi je nesebično pomagal ob tragediji ko se je leta 1964 porušil del gore v jezero Vajont blizu Longarona, takrat se je preselil v Pieve di Cadore in se še bolj posvetil plezanju. V tistem času je sodil v sam vrh svetovnega alpinizma. Istočasno je tekmoval v bobu, kjer je dosegal dobre uspehe.
Leta 1965 so s francoskim plezalcem Pierom Mazojem in kolegom Robertom Sorgatom iz Beluna splezali težko novo smer – Via del Miracolo - v steni Civete, kjer se jim je podrl ogromen skalni stolp in so ostali živi po srečnem naključju.
Že naslednje leto je s starimi kolegi iz Rablja preplezal izredno zahtevno novo smer v Cima su Alto.
Parkrat je kot vsestransko uporaben sodeloval na raziskovalnih odpravah na Antarktiki, kjer je ob eni od prilik z minimalno opremo in skopo pomočjo povečini sam splezal na več kot deset novih vrhov.
Dvakrat se je udeležil odprav v Himalajo, zadnja je bila leta 1975 pod vodstvom legendarnega R. Cassina v južno steno Lhotseja, ko jim je plaz uničil bazni tabor in so potem zaman poskušali v steni Nupceja.
Ko se je bližal petdesetim letom in je počasi zaključeval svojo bogato plezalno aktivnost se je postopoma preko Vidma, Tricezima spet vrnil v rodno Relkansko dolino, kjer je v vasici Plan di la` obnovil družinsko hišo. V svojem bogatem življenskem potovanju je počel marsikaj, zadnja poletja je preživljal na planini Krajni Dol pod Nevejskim sedlom, kjer je imel urejen skromen kmečki turizem.
Spoznala sva se pred mnogimi leti, in hitro našla skupen jezik. Ne da bi ga prosil mi je pomagal pri eni od odprav v tuja gortsva. Še najlepše pa je bilo, ko smo se včasih dobili ter ob polenti na furlanski način in kozarcu črnega obujali spomine ter naglas sanjali skupne sanje v objemu gora, kjer je začel in zaključil bogato življenjsko potovanje.
Peter Podgornik
