SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Smeri: 1 Temperatura (II/6+), 2 Nora Burja (II)
Opis: Poniknjene vode s Kaninskih podov, ki so si skozi večnost izdolble skrite podzemne poti in privrejo na dan visoko nad Soško dolino nam poklanjajo enega najvišjih slapov v naši deželi. Ogromna masa vode prosto pada več kot sto metrov globoko v širok skalni zatrep, od koder drobceni delci vode škropijo daleč naokrog. Vodotok Boka se nižje leno vije med skalnimi bloki po široki strugi do izliva v Sočo, med Žago in Podčeli.
Z začetkom lednega plezanja v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja in po nekaj preplezanih zaledenelih slapovih so se oči nekaterih plezalce pobožno ozirale proti Boki, katera ni hotela pošteno zacvetet in ostati ujeta v neštetih lednih kristalih. Bolj kot so se redki izbranci oboroženi s skromno opremo za plezanje v ledu pomikali po položni strugi Boke navzgor bolj so se širile oči, šibila kolena … Svetopisemski izrek >veliko je bilo poklicanih a malo izbranih< se gotovo poda zgodovini redkih poskusov in do sedaj le dvema uspešnima vzponoma preko slapu po dveh različnih linijah v obdobju 19 let.
Boka dejansko le redko zamrzne, sončna lega, nizka nadmorska višina in velika masa vode ustvarjajo neugodne pogoje za dober led.
Prvi vzpon čeznjo je uspel skoraj petnajst let kasneje kot so bili preplezani nekateri zahtevni slapovi pri nas in čez mejo. Potrebne so bile lastnosti volka samotarja vajenega vertikale, izkušnje iz težkih smeri in solo vzponov, kilometri plezanja s cepini in derezami in želja po novem, ki Slavcu gotovo ni bila tuja. Poiskal je primernega soplezalca, kolega z domače vasi. Med vzponom sta dvignila temperaturo in zaustavila dih gledalcem ob redkih daljnogledih, ki so z mosta nad strugo Boke v strahu in z globokim spoštovanjem spremljali dogajanje v slapu. Po uspešnem vzponu je sledilo globoko olajšanje. Skupaj z Slavcem in Silvijem so delili srečo, šnops, pivo … dolgo v noč.
Potrebnih je bilo devetnajst let, da je bila Boka spet preplezana. Tokrat na desni strani vodnega curka, po lednih gobicah, ki so ob strupenem mrazu in močni burji zrasle desno od glavnega vodopada. Dejan Koren in Mitja Šorn sta poskrbela za atraktivno linijo vzpona, ki že naslednji dan ni bila več plezljiva za tiste, ki so v kratki vrsti čakali na svojo priložnost.
Zgodbe enih in drugih povedo, da gre za izredno napeto plezanje z zelo skopimi možnostmi za varovanje, sploh v zadnjem raztežaju.
Z dovoljenjem avtorjev člankov si lahko preberemo zgodovino plezanja preko slapu Boka.
Robert Rot je kot očividec prvega vzpona čez slap Boka v kratkem članku obudil spomin in podal svoje videnje na plezanje nekoč in danes. Boka - 19 let kasneje.
Helena Škrl je pripravila zanimiv članek, kjer je ob pisnih prispevkih, pogovorih in slikah akterjev plezanja po slapu Boka povezala zgodovino obeh vzponov. Zgodba o Boki, Beta Magazine.
Dostop: Po in levo ob strugi Boke, okrog pol ure.
Sestop: Dol gledano levo po zavarovani poti (slabše vzdrževani), dobre pol ure.
Viri: Arhiv urednika in obstoječa literatura, med katero izstopa vodnik Alpi Giulie avtorja Gina Buscainija, ki je davnega leta 1974 uspel delno predstaviti ta del gora.
Pri zbiranju podatkov so pomagali: Boris Sedej, Borut Črnivec, Celso Craighero, Cristina Barbarino, Daniel Picilli, Daniele Moroldo, Davorin Žagar, Enrico Mosetti, Georgij Hvala, Helena Škrl, Igor Zlodej, Iztok Ipavec, Iztok Tomazin, Jan Maček, Jelko Flajs, Lado Mrakič, Leila Meroi, Lini Di Lenardo, Luciano De Crignis, Mariana Cuderman, Marino Di Lenardo, Mario Di Gallo, Marko Berginc, Marko Kern, Marko Mosetti, Massimo Candolini, Milan Nikolič, Milan Velikonja, Roberto Barbarino, Robert Rot, Samo Piuzi, Sergio Chinese, Sergio Liessi, Silvij Černilogar, Silvio Franz, Solero Rosi, Simon Čopi …
Uredil: Peter Podgornik
