SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Opis gore: Cuel Sclaf naj bi po furlansko pomenilo nekaj podobnega kot Slovenski grič, breg, brdo …
Pristop na vrh je opisan v članku Mariane in Marka; Col Sclav (Cuel Sclaf, 2157 m)
Močno dehidrirana sva, kar se je le dalo lagodno, lazila naokoli čisto počasi, se spustila v razsežno Oslovo jamo (Foran dal Muss, okoli 1950 m), ki je podolgovata kraška ravnica (dol, dolina, podi,...?), ki Col Sclav obkroži na J in V strani. Vršno zgradbo sva naskočila povsem na V strani in pociljala na koto 2009 m, ki sva ji namerila dobrih 40 m relativne višine in sva jo za interno uporabo poimenovala kar Oslova glava.
Po izrazitem visokogorskem kraškem svetu (tu in tam sva iz čistega veselja preplezala čudovito kompaktne skale, drugače je lahkih prehodov obilo) sva se kar dolgo sprehajala do vznožja vršne glave Col Sclava (2000+ m) in tik pred njim stopila le pokukat v speleološki bivak. 'Ohohohoho!' Kakšno udobje, široka ležišča, odeje, hrana, kuhalnik. 'Vodaaaaaaaaa!' Tu se res nisva mogla več zadržati in sva jamarje prikrajšala za nekaj litrov in en limonin koncentrat ter potem 'čisto proti najini železni volji' še za ene najmanjše krekerje in čisto majhno marmeladico... ;)
Pristop na Col Sclav (navkljub temu, da je gore veliko v hlačah, več od imena v vodnikih ni moč dobiti) sva zatem zastavila čudovito poskočno, navzgor naju je pa vzorno vodila zelo izrazita in mestom krepko strma travnata gredina desno od grebena, težave so postregle nekje s trentarsko enico. Na vrhu sva užila lep razgled vsenaokoli in nemudoma ukradla tudi eno gorniško idejo. Po sestopu z vršne glave sva se spustila v Oslovo jamo in za markacijami skozi Plazič sestopila nazaj v Reklanico.
Pot je sicer res markirana, a deluje bolj kot označeno brezpotje, saj je za hojo, posebno v mokrem, izjemno neprijetna. Zgoraj 'nagajajo' raztreskane skale s travnatimi pastmi, v krnici pa drsi kot za stavo (nič koliko zdrsov, tudi en manjši polet se nama je primeril, tako da se je že zvitemu gležnju pridružil še zvit sredinec ;). Nekje na 1200 m se krnica Plazič konča v skoku, prek katerega pot vodi zelo slikovito (tudi tu drsi kot za stavo) in je zavarovana le na izpostavljeni brvi. Pod umetno razširjenim oknom in spodnjo podrto brvjo je pa zaključek poti razkošno mehak!
Na turi sva 'vseskozi' uživala (hmmm, vse drsalnice sva pošimfala, kot se je le dalo!), vzpon po S grebenu na Žrd je celo močno presegel najina pričakovanja, ki so bila zelo visoka, in tudi odločitev za bivak je bila na mestu. Poskusi, ne bo ti žal!
Mariana Cuderman in Marko Kern, poleti 2006
Po pogovoru z lokalnimi poznavalci je potekala preko sedla Plazič / Sella Blasic in po istoimenski globoki dolini (Vallone Blasic) med vrhom Cuel Sclaf in Žrdjo včasih poleg povezovalne poti med obema stranema grebena tudi tihotapska pot med vzhodom in zahodom. Takih poti je bilo za časa različnih vladarjev in ostrih mej v kaninskem pogorju kar nekaj.
Vsekakor gre za samotno, ne preveč obiskano globoko gorsko dolino, ki se strmo vzpenja iz ozke doline Reklanice z vasice Tamaroz proti vršnim, severnim kaninskim podom skoraj 1500 metrov višje vse do skalne planote Oslova jama/Foran del mus.
