SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Stene: Vzhodna stena, Severozahodna stena, Jugovzhodna stena in plezališča
Opis gore: Bela peč je najmogočnejša od skalnih osamelcev na severni strani Kaninskega grebena izstopa med kamnitimi podi tik nad gozdno mejo, v neposredni bližini koče Gilberti in poleg smučarske proge, ki se spušča na njeni vzhodni strani proti Nevejskemu prevalu. Poleg strmih sten ponuja Bela peč dve malo lažji možnosti dostopa: s sedla Bela peč na južni strani poteka pristop po zavarovani planinski poti, severna stran pa je rezervirana za zelo izurjene poznavalce brezpotja, ki obvladajo plezalne veščine v skali, rušju in strmih travah.
Že ob koncu devetnajstega stoletja (1882) je votlina pod vzhodno steno Bele peči služila za planinsko zavetišče redkim obiskovalcem tamkajšnjih gora. Zavetišče Brazza je dobilo ime po Giacomu di Brazza, ki je v tistih časih načrtno raziskoval in topografsko obdeloval področje Kanina.
Kdaj in kje je bil opravljen prvi pristop na vrh, ni znano, ve se le za verjetno prvi plezalni vzpon po jugovzhodni strani (19. 8. 1923). Plezalcem je najbolj padla v oči vzhodna stena, nekaj klasičnim smerem se je pridružil v novejšem času šop dolgih, športno plezalnih smeri. Te je kmalu nato zaslediti tudi v gladki severozahodni steni. Kratka južna stena ponuja številne smeri, večinoma dolge po en raztežaj.
Ko sem med pripravo prispevka o Beli peči navezal stike z starimi, že beloglavimi plezalci (Sergio De Infanti, Rudolfo Sinuelle, Maurizio Tavagnutti, Andrea Orlini …), akterji v smereh iz konca šestdesetih in srede sedemdesetih let prejšnjega stoletja, sem izvedel marsikaj, kar bi gotovo šlo v pozabo. Ob edini skici iz Buscainijevega vodnika sem delno razvozlal potek znanih smeri iz tistega obdobja. Sergio De Infanti, živa legenda furlanskih plezalcev, mi je omenil, da so bili takrat (leta 1967) drugačni časi. Plezalci so bili bolj revni, veliko opreme so izdelali doma in po raznih obrtniških delavnicah. Stvari niso obešali na veliki zvon, primerno temu je ostalo malo podatkov, za njimi je ostala le zahtevna smer.
Vrisani smeri, ki sta jih Ursela in Sinuele ponovila v mrzlih zimskih dneh leta 1969
Rudolfo Sinuele, ki je skupaj z Angelom Urselo v treh izredno mrzlih zimskih dneh (december 1969) opravil prvi ponovitvi obeh takrat znanih smeri v vzhodni steni Bele peči, je priznal, da je bilo to najtežje v njegovi bogati plezalni karieri. Po plezanju pri temperaturi do minus 20° ju je čakal še nevaren vzpon po strmem pobočju, pokritem z meter debelo odejo suhega snega. Čeprav se skalna stena konča na sredi pobočja, je šele vrh gore pomenil preplezano smer do konca. Maurizio Tavagnutti omenja, kako so trije goriški plezalci/jamarji v mrzlih zimskih dneh dober teden plezali novo, tehnično smer po markantnem previsnem stebru in medtem poskušali kline/svedrovce raznih tipov in ostalo opremo, ki je sodila bolj v jamarske vreče ... Dobre jamarske svedrovce z doma narejenimi ploščicami so prihranili za izpostavljena mesta. Veliko so prakticirali uporabo navadnih vijakov, ki so jih zabili v ročno zvrtane luknje. Doma narejene, do pol metra dolge lesene zagozde, so jim prišle še kako prav v širokih počeh, napolnjenimi z ledom … Noči so preživeli v snežni luknji pod steno (nekoč zavetišče Brazza), grelo jih je kuhano vino in velika želja po avanturi.
Plezanja nove smeri po Centralnem stebru, pozimi leta 1975 (Ladini, Reja in Tavagnutti), uredil 5rP
