SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Opis gore: Nekje med nebom in zemljo, med Spodnjo in Zadnjo Trento ter Bavšico, med strmimi travami, rušjem, ostrimi raztreskanimi skalami in škrbinami se vleče greben, ki mu na sončni strani globoko ob njegovem vznožju dela družbo reka Soča.
Začne z vrhom Ušja na severovzhodnem koncu in se vleče preko vrha Plešivca, sedla Vratc in naprej preko plezalcem dobro znanih vrhov Trentskega Pelca, Srebrnjaka in Zapotoškega vrha, nad območjem nekoč živeče Planine Zapotok. Konča na enem od mogočnejših vrhov naših gora, na Bavškem Grintavcu. Tu je dejansko le visoka prelomnica grebenu, ki se v nadaljevanju počasi umiri in polagoma spušča vse do Svinjaka in navzdol v bovško ravan. Dolga je ta grebenska rez, ki je na jugovzhodni strani poraščena vse do grebena, na severovzhodni strani pa spušča z roba strme skalne stene. Nekoč svet gamsjih stečin in stez domačinov, ki so na obeh straneh grebena iskali možnosti za preživetje.
Greben je že v kopnih pogojih izziv za ljubitelje strmih brezpotji in uživaške plezalce, večina od teh ga pozna le po kosih. Pozimi je slika tu malo drugačna, za gibanje po grebenu je potrebna tako fizična kot psihična sposobnost, obilo plezalnih izkušenj, dobro je vedeti, kje obstajajo možnosti umika v sili … To je svet brez zavetišč, edino na vrh Bavškega Grintavca in Svinjaka na skrajnem jugozahodu vodi urejena planinsko pot. Greben med Ušjem in Vratci predstavlja rušnato prostranstvo, ki se ga je treba lotiti s potrpljenjem in posebno tehniko. Ta del je plezalcem najmanj poznan, zato se grebena običajno lotijo na Vratcih, kjer začne skalnat svet. Tudi vsa znana zimska prečenja so začela od tam.
Na območju grebena med Ušjem in Svinjakom konča okrog 130 plezalnih smeri, variant in začne vsaj 10 alpinističnih smučarskih smeri.
Ocena, dolžina, čas: II-III, okrog 6 km, čas odvisen od razmer in pripravljenosti plezalcev
1. ZP: Franc Jeromen, Janez Kunstelj, Janez Rupar, Lojze Novak in Vladimir Schlamberger, 18. in19. 3. 1972 Zanimivo zimsko romanje so začeli pri cerkvi Sv. Marije v Trenti, šli preko Vratc, Trentskega Pelca, Ribežnov in Srebrnjaka, od koder so sestopili na Planino Zapotok, kjer so prespali. Drugi dan so splezali preko SV grebena na Bavški Grintovec in sestopili do cerkve Sv. Marije v vas Soča.
2. ZP: Boris Krivic-Boro, 7. 4. 1974 - sam. Prečenje je začel na Trentskem Pelcu, sledil grebenu preko Ribežnov, Srebrnjaka, Malih vrat, Zapotoškega vrha, Velikih vrat in preko SV grebena na Bavški Grintavec.
3. ZP: Boris Krivic-Boro , 5.in 6. 1. 1976 – sam. Prečenje je začel na Trentskem Pelcu, sledil grebenu preko Ribežnov, Srebrnjaka, Malih vrat, Zapotoškega vrha, Velikih vrat in preko SV grebena na Bavški Grintavec. Nadaljeval je po JZ grebenu preko Malega Grintavca, Vrh Brda, Vrh Ruš, Vrh Leh in zaključil na vrhu Pri Banderi-dolžina vsaj 9 km.
Kratek opis prečenja: Prvi znani zimski obiskovalci grebena so začeli s prečenjem z Vratc, okrog 1820 metrov visoke škrbine med Plešivcem in Trentskim Pelcem.
Z Vratc navzgor v območju ostrega severovzhodnega grebena (mestoma II-III) na Trentski Pelc-2166 m, na drugi strani sledi sestop v območju lažjega, jugozahodnega grebena, ki se konča na prevalu pred Ribežni. Čez kratek (poleti rušnat) greben preko vrha Ribežnov-1933 m, in navzdol v izrazito škrbino pred Srebrnjakom. Sledi vzpon po razgibanem, severovzhodnem grebenu, čez nižji predvrh, nato malo navzdol v škrbino in končno navzgor, na razpotegnjen greben Srebrnjaka. Ta se v skoraj enaki višini vleče preko najvišjega vrha - 2092 m, in nato rahlo navzdol vse do zahodnega vrha - 2063 m. Tu začne sestop v mejah strmega grebena do roba, kjer dosežemo sistem nagnjenih polic (desno od strmega, poraščenega grebena), te vodijo poševno levo navzdol do rušnate police. Z nje lahko plezaš v sestopu ali se spustiš po vrvi čez krajšo skalno stopnjo do rušnatega prevala Mala vrata (od tu vodi desno navzdol steza proti Pl. Zapotok). Verjetno predstavlja Sestopna smer s Srebnjaka najtežji del celotnega grebena, težave se gibljejo med II in III težavnostno stopnjo, dolžina tega odseka je okrog 300 metrov. V tem delu grebena tiči v skali nekaj klinov za potrebe vmesnega varovanja in spuščanja. Z Malih vrat naprej v mejah poleti rušnatega, nato kratkega skalnega grebena na Zapotoški vrh - 1941 m. Kratek, počasi vzdigajoči vršni greben se kmalu konča s strmo steno, ki pada proti naslednjemu prevalu. Sestop poteka po Sestopni smeri; najprej po strmem, mestoma poraščenem svetu navzdol po južni strani do žleba, po katerem plezaš do vznožja kratke stene (težave I do II, okrog 150 m), ta se konča nedaleč od prevala Velika Vrata - 1794 metrov visoko.
Velika vrata (1794 m) predstavljajo najnižji preval v grebenu, čezenj poteka steza iz Spodnje Trente. Ta se na severni strani, malo pod Velikimi vrati priključi na označeno planinsko pot, ki pelje iz Zadnje Trente mimo ostankov Pl. Zapotok proti Bavškemu Grintavcu.
Pred nami je Bavški Grintavec, najvišji vrh v grebenu, do katerega pridemo po dolgem severovzhodnem grebenu. Ta ne začne takoj z Velikih vrat, ker je tam stena prestrma, ampak malo naprej - desno na severni strani. Kratek vzpon nas pripelje na greben v bližini grebenskega vrha Sravnika - 2146 m. Dolgi grebenski rezi sledimo do vrha Škodele - 2331 m in kmalu nato smo na Bavškem Grintavcu - 2347 metrov visoko. Prvi dve zimski prečenji grebena sta končali na Bavškem Grintavcu, od koder so plezalci sestopili skoraj dva tisoč metrov navzdol do vasi Soča.
Boris Krivic-Boro je ob svojem drugem zimskem obisku grebena nadaljeval prečenje z Bavškega Grintavca naprej proti jugozahodu po grebenski rezi, ki se polagoma spušča preko vrhov Malega Grintavca - 2294 m, Vrh Brda - 2152 m, Vrh Ruš - 1995 m in navzdol čez 1925 metrov visoko sedlo. V lahnem vzponu je nadaljeval po grebenski rezi do Vrha Leh in navzgor do malo višjega vrha Pri Banderi - 1964 metrov visoko, kjer je zaključil svoje zanimivo grebensko potovanje. Sestopil je proti Planini nad Sočo - 1400 m in v mejah markirane planinske poti proti vasi Soča.
Dostop: Običajno se uporablja steza, ki začne v Srednji Trenti v zaselku Pri cerkvi (a), lahko pa tudi stara vojaška pot na Staro Utro (b).
a) Nasproti Marijine cerkve v Trenti (manjše parkirišče) gremo po brvi čez Sočo in stopimo na Soško pot, po kateri hodimo okrog deset minut navzdol. Približno nasproti pokopališča, ki je na drugi strani reke, zavije steza desno navzgor v strmo pobočje, mimo slapa in ob skalni steni. Steza je na zahtevnem mestu zavarovana z jeklenico. Višje je križišče dveh stez, naša gre levo (desno gre proti Ušju). Čeprav so na stezi redki možici, je potrebna pozornost, da je ne izgubimo med vijuganjem po gozdu. V dobri uri in pol hoje pripelje na preval Staro Utro, tik nad njim stoji lovska koča, last TNP. Od tam po ostankih steze in brezpotju proti Vratcom/škrbini desno od Trentskega Pelca, okrog 2.5 h.
b) Dobrega pol kilometra za tunelom (cesta Bovec-Vršič) v smeri proti Trenti začne stara vojaška pot, po kateri pridemo v zmernem vzponu po približno osmih kilometrih hoje do prevala Staro Utro. Od tam po ostankih steze in brezpotju proti Vratcom/škrbini desno od Trentskega Pelca, okrog 3 h.
Sestop: Z vrha v mejah markirane poti proti vasi Soča v Spodnji Trenti. Možnost je tudi v mejah markiranih poti proti Bavšici ali Zadnji Trenti (glej karto), v vsakem primeru je najmanj tri ure hoje.
Pri zbiranju podatkov so pomagali: Boris Krivic - Boro, Franc Jeromen, Janez Rupar in Zvonko Kravanja
