SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Opis gore: Navidez osamljen, nažagan greben se s Planje spušča proti jugozahodu vse do Goličice, nižje se preko Debele peči izgubi v strminah nad Trento. Gotovo gre za enega drznejših grebenov v naših gorah, kjer gamsi vodijo redke, dvonožne obiskovalce, da se po njihovih stečinah prebijejo čezenj. Gamsje stečine, lovski prehodi in steze pomagajo obiskovalcem, da se v tem skrivnostnem svetu znajdejo. Planja je edini vrh v grebenu na katerega vodi označena planinska pot, na Goličico vodi lovska steza.
V mejah omenjenega grebena so nedvomno prvi plezali lovci s Trente, ki so tod že od nekdaj zalezovali gamse. Zelo dobro so poznali njihove prehode, saj so jim drzno sledili bodisi iz Zadnjice ali Mlinarice. Oboji so iskali v območju grebena naravne prehode, izogibali so se zahtevnim skalnim preprekam, se po potrebi spustili globoko na eno ali drugo stran in se ob primerni možnosti spet vrnili na greben.
Prvo zapisano grebensko prečenje so opravili plezalci iz Jesenic. Z Vršiča so v petih urah naporne hoje in lažjega plezanja v območju Kozjega žleba dosegli škrbino med Germlajtom in Goličico, kjer je že od nekdaj potekal lovski prehod. Od tam so se najprej povzpeli desno na vrh Goličice in se po isti smeri vrnili v škrbino ter iz nje nadaljevali po gamsjih stečinah in logičnih razčlembah po in ob grebenu vse do Planje. Jeseničani so se mestoma posvetili zahtevnejšim skalnim predelom do dobre četrte stopnje, katerim so se gamsi in lovci izogibali. Kot prvi so preplezali zahteven grebenski stolp (kasneje poimenovan v Prevčev stolp) med Kanceljni in Planjo. Sledil jim je med plezalci malo znan ljubitelj samotnih grebenov in sten, planinski samotar Marjan Prevec, ki je greben preplezal iz smeri Kukle preko Goličice, Germlajta, Kanceljnov in naprej preko zahtevnega stolpa proti Planji in Razorju. Zapis na porumenelem kosu papirja, ki ga je naveza Avčin, Dolar in Jeglič našla na vrhu Goličice jeseni leta 1960 priča o njegovi prisotnosti na grebenu (22. 8. 1956), kar je Avčinu in soplezalcem potrdil starejši alpinist Poljanec, takratni oskrbnik Pogačnikovega doma na Kriških podih. V kočo je Prevec prišel v noči med 24. in 25. avgustom, po večdnevnem plezanju na omenjenem grebenu, kjer so ga najbolj zadržale neke zahtevne police na mlinariški strani. Žal je za večino neznanim, skrivnostnim gorskim samotarjem par dni zatem izginila vsaka sled.
Naveza Avčin, Dolar in Jeglič je greben najprej ponovila približno tako kot predhodniki. Želja po novem in nedotaknjenem pa jih je v letih naprej gnala po sami rezi grebena, kjer je bil najtrši oreh prav Veliki stolp Kanceljnov, katerega so pozneje uspeli preplezati. Očitno so Avčinovi zapisi predramili tudi mlajše plezalce, nekateri od njih so sledili prvopristopnikom, druge je povleklo na samo grebensko rez. Po tej smeri je bil februarja leta 1971 nazobčan greben prvič preplezan tudi pozimi.
Omenjeno grebensko prečenje zahteva od obiskovalca veliko sposobnosti za gibanje v zelo izpostavljenem, včasih krušljivem in poraščenem terenu, kjer je potrebno obvladati plezanje v vseh smereh. Sama ocena ne izraža zahtevnosti ture. Če plezamo v mejah grebenske rezi, je ocena višja (Raz Velikega stolpa Kanceljnov, VI/IV-V), čas pa primerno daljši. Večina obiskovalcev grebena začne prečenje z Goličice, kamor pristopi po lovski stezi z vršiške ceste. V območju grebena je na stojiščih in zahtevnejših mestih zabitih kar nekaj klinov.
Ocena, dolžina, čas: IV/III, okro 3000 m, 6 h
Po mnenju večine ponavljavcev je ocena na par mestih višja, v Prevčevem stolpu se približa peti težavnostni stopnji.
Janez Krušič, Janko Šilar, Jože Stražišar in Vera Šuligoj, 4. 9. 1949 (Z Goličice do Planje)
1. P: Marjan Prevec, od 22. do 24. avgusta 1956 (Z Goličice do Razorja)
2. P: Davorin Dolar - Daro, France Avčin in Tone Jeglič, 11. 9. 1960 (Z Goličice do Planje)
V naslednjih letih so isti plezalci še nekajkrat obiskali greben in ga preplezali na različnih odsekih; Davorin Dolar - Daro in Tone Jeglič sta poleti 1962 kot prva zmogla Raz Velikega stolpa v grebenu Kanceljnov (VI/IV-V, 4.R). Prvo ponovitev mikavnega raza sta opravila France Avčin in Tone Jeglič, poleti 1964. Omenjeni trije plezalci so bili prvi, ki so celoten greben iz Goličice do Planje prečili po grebenski rezi. V novejših virih je za to smer navedena ocena V+/IV.
1. ZP: Aljaž Simonič – Ali, Franc Jeromen – Frene in Janez Rupar, od 6. do 8. 2. 1971
Zimska ponovitev je potekala z Goličice do Planje, plezalci so ves čas sledili grebenski rezi in jo verjetno prvi zmogli v enem zamahu. Janez Rupar je greben poznal že iz nedokončanega prečenja oktobra 1969, ko se mu je med Kanceljni in Prevčevim stolpom ponesrečil soplezalec Polde Potočnik. S Kotla - snežne krnice med Planjo in Kanceljni so ga s helikopterjem reševali avstrijski reševalci – začetki helikopterskega reševanje v naših gorah, verjetno eno prvih posredovanj reševalne službe iz sosednje države.
Znana ponovitev grebena po grebenski rezi Velikega stolpa Kanceljnov: Milan Velikonja in Mirjam Bizjak, 7. in 8. 11. 1987
Kratek opis prečenja: z vrha Goličice je približno 80 metrov sestopa po strmem pečevju v prvo škrbino med Goličico in Germljatom. Lahko sestopaš po strmem žlebu v levem boku vršne glave (III, možnost spusta po vrvi) ali pa direktno v mejah grebena. Nato po polici proti desni in navzdol po krušljivem svetu v škrbino (1966 m), od koder je možnost umika po strmih grapah na obeh straneh grebena (star lovski prehod).
Sledi vzpon čez strmo pečevje desnega boka grebena (III) na nazobčano grebensko rez Germlajta. Čez več grebenskih stolpov in po ostrem, na obe strani izpostavljenem (IV) vodoravnem grebenu do konca le-tega, od koder sestopaš po zahtevnem terenu na južni strani navzdol do police, ki pelje levo v izrazito, globoko škrbino oblike črke »V« (Pod omenjenim grebenom ponuja lažjo možnost prečenja vabljiva travnata polica). V vsakem primeru sestopiš v škrbino po strmih gamsjih stečinah, ki jim dejansko slediš velik del grebena.
Iz škrbine oblike črke »V« se dviguje Veliki stolp Kanceljnov, smer po strmem razu (VI/IV-V, 4.R) predstavlja dejansko pravilno linijo grebena. Tako kot gamsi tudi večina obiskovalcev grebena sledi naravnim prehodom po sončni strani Velikega stolpa.
Vzponu nanj se izogneš desno, s sestopom po južni strani; po grapi navzdol okrog 50 metrov, dokler se v položnejšem svetu ne ponudi možnost nadaljevanja. Slediš gamsji stečini po drnasti polički, ki vodi poševno navzgor preko plošč ob vznožju južne stene Velikega stolpa (Ta del je orientacijsko dokaj zahteven, potrebna je opreznost pri izbiri pravega prehoda). Za robom po žlebu, nato na nagnjeno polico, ki se konča kot zajeda v ostri škrbini (IV-20 m). Na drugi strani te pričakuje strm travnat teren, mešanica poličk in žlebov, ki se konča na mestu, kjer se oster vršni greben spremeni v lažje poraščeno sleme, po katerem v pol ure dosežeš vrh Kanceljnov (2133 m). Z njih se proti severu, na mlinariško stran ponuja pogled v Kotel – veliko krnico med Kanceljni in Planjo-skrivni svet gamsov.
Enostaven sestop v naslednjo škrbino in lepo razvejan greben te pripelje pod zadnji navpični stolp (Prevčev stolp-2200 m). Gamsi se iz škrbine tik pred njim umaknejo levo, sestopijo po strmih poličkah, ki vodijo proti zatrepu prostrane snežne, senčne krnice-Kotla pod hruškasto škrbino med Kanceljni in Planjo. Po Avčinovih zapisih je razumeti, da so trentarski lovci iz škrbine pred stolpom sestopili nekaj metrov nižje na sončno stran grebena, tam naj bi potekal tisti za njih najbolj zahteven del prečenja, kjer so trentarji potiskali nahrbtnik in puško pred seboj, z nogami pa se opirali ob zrak.
Stojiš pred zadnjim zahtevnim delom grebena, po razčlembi rahlo proti desni (kk, V-/IV, 20 m) dosežeš kmalu vrh Prevčevega stolpa (galerija zabitih klinov levo od omenjenega prehoda ponuja težje plezanje). Sestop v naslednjo, hruškasto oblikovano škrbino vodi čez desno razčlenjeno pečevje. Iz škrbine je možen sestop oziroma spust v Kotel med Kanceljni in Planjo. Prečenje nadaljujemo po lažjem pečevju nad hruškasto škrbino, kjer je hitro konec glavnih težav. Nadaljevanje proti Planji zahteva hojo in lažje plezanje, ki nas v uri lepih razgledov, žeje in prijetne utrujenosti pripelje do konca grebena.
Dostop: Večina začne s prečenjem na Goličici-2101 m, kamor vodi par neoznačenih možnosti. Najenostavnejši pristop nanjo je od zapuščene cestarske hiše na vršiški cesti (ovinek št. 38, n.m.v. 1089 m).
a) Od cestarske hiše slediš poti, s katere se kmalu odcepi levo steza proti Mlinarici (pristop pod SV steno Planje), približno petnajst metrov naprej se z iste poti odcepi desno steza, po kateri sestopiš proti strugi/koritu Mlinarice. Na drugi strani poiščeš lovsko stezo, ki ji slediš po strmem pobočju do Kukle (1311 m), nadaljuješ po lepo sledljivi stezi proti sedlu za Debelo pečjo (1620 m) in naprej proti Goličici (okrog 3 h). Pot je mestoma uničena, rušnata in zahteva občutek za orientacijo, obiskovalcu so v pomoč številni možici.
b) Lahko tudi po široki grapi – Kozji žleb; od zapuščene cestarske hiše na vršiški cesti slediš slab kilometer neoznačeni stezi v zatrep Mlinarice. Kmalu prideš do začetka izrazite grape na desni, ki vodi proti grebenski škrbini med Kanceljni in Germljatom. Okrog tristo metrov višje zaviješ iz omenjene grape v desno proti manj izraziti grapi. Tej slediš v lažjem plezanju vse do škrbine med Germlajtom in Goličico, okrog 2 do 3 h (star lovski prehod).
Redki posamezniki uporabljajo za dostop do Goličice tudi različne steze s Trente
a) Od Kugyevega spomenika
b) S križišča glavne ceste kjer zavije makadamska cesta v Zadnjico …), od koder je precej večja višinska razlika.
Sestop: S sedla Planja, kjer je križišče planinskih poti je več možnosti.
a) Lahko po markirani poti do Pogačnikovega doma na Kriških podih, okrog 45 minut.
b) Do običajno uporabljenega izhodišča pri zapuščeni cestarski hiši na vršiški cesti, pridemo po markirani poti, ki pelje na Vršič. Ko pride pot iz objema strme stene Lešarjeve peči (v spodnjem delu Razorja) do zatrepa Mlinarice, se usmerimo po slabo vidni poti navzdol, skozi Mlinarico po strmih travah, meliščih in rušnatem svetu. Na stiku gozdne meje je potrebno malo previdnosti, če najdemo stezo, imamo pred sabo lep sestop po strmem gozdu, vse do zapuščene cestarske hiše ob vršiški cesti (s sedla Planja do ceste okrog 3 h).
Raz Velikega stolpa: VI/IV-V, 4.R - Smer začne iz ozke škrbine oblike črke »V« med Germlajtom in Kanceljni. Poteka v mejah raza stolpa, nadaljuje preko kratkega, izpostavljenega in krušljivega grebena do vrha Velikega stolpa. Z enega od vršnih-grebenskih stolpov Velikega stolpa je priporočljiv spust po vrvi. Plezanje čez sam vrh Velikega stolpa in sestop na drugo stran je lažje, kakor tudi nadaljevanje grebena proti vrhu Kanceljnov.
Opomba: V novejših opisih prečenja se za Raz Velikega stolpa navaja ocena V+/IV.
Zanimiv opis prečenja obogaten s posnetki; www2.arnes.si/~mcuder/dnevnik/040828.html
Pri zbiranju podatkov so pomagali: Franc Jeromen, Janez Rupar, Jože Makuc, Marko Kern, Milan Velikonja, Mitja Šorn, Tomo Česen, Urban Ažman in Zvonko Kravanja.
Posnetki iz arhiva Jureta Črnic-pra vnuka starega Kopiščarja in iz različnih člankov objavljenih v Planinskem vestniku:
1. Anton Kravanja-starejši Kopiščar, 2. planinski samotar Marjan Prevec, 3. Jože Komac-divji Joza, 4. France Avčin-avtor knjige Kjer tišina šepeta
