SMERI V PRIMORSKIH STENAH

Foto: Janko Arh

Janko Arh je poskrbel za nekaj anekdot iz prečenja leta 1976:

. Glavni za izbiro hrane je bil Andrej. In kako smo izbirali. Pri juhah na primer sploh nismo gledali na vsebino, ampak smo na to, da je bil čas kuhanja čim krajši.
. Na Prehodavce so nam dekleta prinesla tudi dve štruci kruha, ki je v tistem mrazu seveda zmrznil. Ko smo prišli v bivak na Vodnikovo kočo, je bil tam štedilnik s pečico. Bistri Andrej je vtaknil zmrznjene štruce kruha vanjo in kmalu smo imeli dišeč, pravkar pečen kruh.
. Tudi dogodek v bivaku na Prehodavcih je bil zanimiv, ko je Andrej polil liter vode je ta v hipu zmrznila in lahko jo je pomedel iz bivaka.
. Maura je imela doma izdelano bajlo, ki verjetno tudi ni bila najbolje kaljena. Ko je Andrej z njo poskušal odpreti vrata v sirarno je lopatica odletela, tako je Maura lahko uporabljala samo oklo.
. Nekaj idej smo pobrali tudi iz opisa zimskega Čopa v PV – Šrauf, Kunaver, Tonač . Za Finalgol, mazilo proti revmi, ki pa tudi bolje prekrvavi okončine prej seveda nismo vedeli.

Zelo zanimiv članek je ob trideseti obletnici napisala edina ženska udeleženka prečenja Maura Furlan-Arh, takrat še članica PD Nova Gorica.

www.planinskivestnik.com/files/File/arhiv_pdf_pv_2006_03.pdf#page=6


3. S Črne prsti preko Bogatina, Špičja, Kanjavca do Triglava, s katerega so sestopili po Slovenski smeri preko severne stene v Vrata, nadaljevanje od tam jim je proti zahodu preprečilo izredno slabo vreme.

Brata Franci in Janko Arh, Janko Humar, Lojze Budkovič in Marko Šurc, 9. 3. do 14. 3. 1979

Delo-Šport – 2. 4. 1979  www.gore-ljudje.net/novosti/113628/

84 km prečenja

Bohinjski alpinisti so začeli zahtevno prečenje, ki pa ga še niso dokončali.

LJUBLJANA – Brata Franci in Janko Arh, Lojz Budkovič, Janko Humar in Marko Šurc so se v začetku meseca lotili zahtevne ture.

S planine Za Liscem, kjer so prvič prenočili, so se povzpeli na Črno prst, kjer so imeli 30–40 cm prhkega snega. Nato so pričeli z grebenskim prečenjem, ki naj bi jih pripeljalo vse do Mangarta – torej zimsko prečenje Julijskih Alp, kakšnega ni še nihče opravil. Povedati pa velja, da so Janko Arh, Lojze Budkovič, Maura Furlan in Andrej Žmitek januarja 1976 prečili od Črne prsti do Triglava, pa potem še naprej na Tosc in Draški vrh.

Naslednji dan so se v odličnem srenu hitro povzpeli na Mejo in prečili do Vratc (Bogatinskega sedla). Sneg je bil dober, ovirala jih je deloma le megla.
12. t. m.: Vrhnja naveza je nadaljevala s čela na Špičje in potem do Prehodavcev. Težave s slabim snegom pa je imela tudi spodnja naveza, od katere se je zaradi študijskih obveznosti ločil Franci Arh. Budkovič in Šurc sta od Koče pri Triglavskih jezerih prenesla hrano na Prehodavce.
V torek je bilo sicer jasno, toda za hojo pretoplo. Prek Poprovca in Kanjavca so dosegli Triglav in se spustili na Kredarico. Šesti dan pa so sestopili čez Steno po Slovenski smeri; razmere so bile še odlične, tako da varovanja razen prek belih plat ni bilo potrebno.
V četrtek je močno deževalo, sneg je bil gnil in še plazovi so pričeli grmeti od vsepovsod, naslednjo zalogo hrane pa so imeli pripravljeno šele na Vršiču. Tudi vremenska napoved je bila slaba. Zato so se proti večeru odločili za umik.

Zimsko prečenje Julijskih Alp ostaja torej še nadalje nedokončano. Tura pa nikakor ni bila skromna. V 7 dneh ali 63 urah efektivnega plezanja so imeli za seboj – v dolžino okoli 84 km, vzponov in spustov pa je bilo kar okoli 18 km.

Franci Savenc



Foto: Janko Humar

Janko Arh je takole zapisal o tem prečenju:

. Naš namen je bil ponoviti prečenje iz leta 1976 in ga podaljšati po vrhovih do Jalovca. Na žalost je v Vratih začelo deževati, in ker se vreme ni izboljševalo smo prečenje prekinili, čeprav smo imeli tudi na Vršiču pripravljeno deponijo hrane. Prečenje bi tako dobilo obliko velike črke S.
. Kot že na prvem prečenju smo se držali pravila, da vsaj eden iz ekipe stopi na vsak v karti označen vrh, ne držimo pa se striktno grebena.
. Razmere so bile solidne. Na relaciji Bogatin–Lepo Špičje je bila gosta megla, tako da sva s Humarjem zašla preveč na primorsko stran, prespala pod smreko in naslednji dan nadaljevala na Kal in preko Lepega Špičja na Prehodavce.

4. S Črne prsti preko Bogatina, Špičja, Kanjavca do Triglava, od koder sta sestopila čez Plamenice do prevala Luknja. Nato preko Bovškega Gamsovca, mimo Križkih podov, čez Razor in Prisojnik do Vršiča, kjer sta morala priznati premoč narave, ki je poskrbela za velike količine novega snega.

Pri tem dejanju gre za najdaljši opravljen del prečenja grebena Julijskih Alp.

Peter Poljanec in Miroslav Svetičič-Slavc, od 1. do 7. 3. 1980

AN - 17.03.1980  www.gore-ljudje.net/objava/93793/

V 54 urah kar 11.400 m vzponov in sestopov
Tudi letos opravljeno dolgo prečenje vrhov Črna prst-Vršič v Julijskih Alpah

IDRIJA - Zimska grebenska prečenja že od nekdaj veljajo za preskus vzdržljivosti in volje. Toda medtem ko je bilo tako prečenje Kamniških ali Savinjskih Alp opravljeno že večkrat in je trasa bolj ali manj jasna, v Julijskih Alpah še nobena naveza ni v celoti uresničila načrta.

Letos sta poskusila Peter Poljanec in Slavko Svetličič, Člana AO Idrija. 1.t.m. sta se povzpela na Črno prst in še isti dan prečila do Vogla. Drugi dan sta opravila še prečenje vrhov do Vrh Škrli in se ustavila na Komni. V ponedeljek sta le s pomočjo kompasa ter specialke »zadela« Kal in po grebenih nadaljevala prek Špičja do Prehodavcev. Naslednji dan je bilo spet odlično vreme in prek Triglava in čez Plemenice sta dosegla Luknjo. Tu so jim tovariši pripravili hrano (imela sta namreč precej lahke nahrbtnike, da sta lahko kar najhitreje napredovala in tudi varovala sta se le na najbolj izpostavljenih mestih) in sredo sta predvidela bolj za počitek. Prek Bovškega Gamsovca sta prečila le do koče pri Kriških jezerih. Potem sta imela spet bolj meglen dan in zato težave pri sestopu z Razorja, ko pa sta se vzpenjala na Prisojnik (mimo Zadnjega okna), pa sta se celo izgubila in prvikrat sta morala bivakirati na prostem. V petek pa se je spet zjasnilo in zlahka sta prišla na Vršič. Žal pa se je potem čez noč vreme dokončno pokvarilo. Zapadlo je pol metra snega in zaradi nevarnosti plazov sta se umaknila v dolino.
Po povratku domov sta izračunala, da sta v dneh od 1. do 7. t.m. v skupno 54 urah opravila kar 11.400 m vzponov in sestopov.

Franci Savenc

5. S Črne prsti preko Vogla, Kala, Tičaric, Zelnaric, Kanjavca, Kredarice, pod Tošcem in navzdol v Voje

Andraž Nahtigal, Borut Gogala in Klemen Bauer, 9. do 14. 4. 2009



Foto: Andraž Nahtigal in Borut Gogala

Zapis Andraža Nahtigala:

Četrtek 9. 4. 2009
Pozno popoldne smo začeli z Raven, proti planini Za Liscem. Govora je bilo o vzponu na Črno prst še isti dan, na kar se nismo mogli odreči udobja in gostoljubja Orožnove koče.
Petek 10.4.2009
Iz Za Lisca začnemo že pred peto. Sneg je čez noč pomrznil tako, da nataknemo srenače. V 1,5 h smo na Črni prsti (skozi Moda). Tu se začne vleči veriga vrhov, z delno kopnim in delno zasneženim grebenom nas preseneti že Četrt. Izgubim palico, ki se odpelje po strmem, k sreči kratkem snežišču proti Primorski, se ustavi takoj za snežiščem. Potrebujemo dereze in cepine, že tako težke nahrbtnike pa otovorijo še smuči. Iz Četrta sledijo trije lažji vrhovi Konjski, Poljanski in Matajurski vrh. Malo smučamo, več hodimo, derez ne potrebujemo več, sneg je v prisojah že odjenjal. Greben proti Raskovcu postane zopet bolj izpostavljen in spremenljivih razmer, skala, sneg, trava, zemlja, pesek, celo led na nekaj mestih. Vreme je lepo, jasno in toplo, s primorske strani piha zmeren južni veter. V strmini je dovolj le švic majica. Z Raskovca odsmučamo do sedla in nadaljujemo čez Novi vrh do Rodice. Na Rodici je Viktor in še trije. Preko sedla Čez Suho napademo Šijo po grebenu, ki predstavlja danes najtežje mesto. Strme skalne stopnje, snežni odstavki, pancerji, neroden nahrbtnik s smučmi in utrujene noge so razlog, da smo odsmučali v planino Zadnji Vogel in ne nadaljevali na Vogel, ki je bil v planu za danes. V zavetišču sledi obilno hranjenje in zaslužen počitek. Težave pri plezanju do II stopnje, smučanje – lahko, porabljen čas 8.5 h.
Sobota 11. 4. 2009
Zjutraj vstanemo že ob pol štirih, saj nas danes čaka najdaljša preizkušnja. Že včeraj smo se dogovorili, da nadaljujemo od Vogla po grebenu do Meje, od Vrha nad Škrbino do Tolminskega Kuka pa obidemo greben pod stenami na Bohinjski strani. Že včeraj smo gledali te vrhove, ki so bili precej kopni in ostri in bi verjetno zahtevali preveč časa, morali pa smo priti do Sedmerih jezer, kjer nas čaka paket s hrano in kuhalnikom. Upamo, da se je led na jezeru že stopil in nam tako olajšal pridobivanje pijače. Zajtrk izpustimo, ker smo včeraj pojedli ves kruh. Štartamo ob štirih in pol, ob šestih smo na Voglu, napadli smo ga kar precej na direkt, obvezne so dereze in cepin. Strmina se približa 45°, sneg je zelo trd, tako da plezamo po prednjih zobeh derez. Na vzhodu se je že danilo, sonca pa še ni bilo zunaj. Z vrha odsmuča Borut po grebenu proti zahodu. S Klemenom nadaljujeva peš, na vrh Planje, Borut štamfa, s Klemenom ga prehitiva, kasneje obupa in vsi nadaljujemo z derezami. Na primorski strani, kakšnih 50 metrov pod grebenom, opazimo staro podolgovato kasarno, nad njo pa manjšo hišico, podobno bivaku. Če bi vedeli, bi jo uporabili, saj bi bila bolj pri roki, kot pa zavetišče v planini Zadnji Vogel 500 metrov nižje. Malo naprej nas greben ne spusti naprej, vrnemo se malo nazaj in nadaljujemo po strmem pobočju pedeset metrov pod grebenom, toliko da obidemo zahteven predel. Nato spet po grebenu, splezamo na Mejo. Včerajšnji dogovor nam ni več problem, saj smo zelo hitri. Napademo Vrh nad Škrbino, zelo enostavno, pri sestopu pa se zaplete. Tu si privoščimo zajtrk, vsak svojo energijsko tablico in nato sledi zahtevno plezanje navzdol, na mestih nam občasno pomagajo jeklenice, ki so večino pod snegom. Naklonina doseže do 60°, skalne stopnje pa III, velik zalogaj za pancarje in smuči na nahrbtniku. Na koncu nam uspe, vendar izgubimo precej dragocenega časa in energije, zato se spet spomnimo na naš včerajšnji načrt. Odsmučamo pod stenami Podrte gore čez sedelce v dolino pod Tolminskim Kukom. Sonce je že zelo močno, sneg se zmehča, vzpon nazaj na greben bi bil tvegan, na to nas opozorijo tudi globoke razpoke na pobočjih pod Kserom. Zato čez Dolnike odsmučamo v dolino Gracije in se vzpnemo na Bogatinsko sedlo. Morali smo izpustiti še Škrli, Mahavšček in Bogatin, ki pa včeraj ni bil v planu. Žal mi je za tem lepim grebenom. Nadaljujemo čez vrh nad Gracijo do Lanževice, tu si privoščimo malo bolj obilen zajtrk, čeprav je ura že pol dveh. Razdelimo si polovico klobase, ene tuna ribice in eno čokolado. Okrepljeni nadaljujemo nato preko Kala čez Kosmato lašto v Lopučnico. Tu Klemnu nagaja en pes, s sabo imamo malo širokega in ozkega lepilnega traka. Psa zalepimo na šestih mestih na smučko, drži le nekaj deset metrov. Zato Klemen nadaljuje kar brez enega psa, le klanec ne sme biti prehud. Vzpon na Sedmera se vleče kot jara kača, pol petih smo pri zimskem bivaku. Voda v jezeru nad kočo teče, takoj se napijemo, potem pa za eno uro nastavljamo soncu pse, štumfe in čevlje, vendar se ne posušijo dosti. Dimnik na koči je z gredjo pristal pod kapom, vrata v bivak so le prislonjena. Predhodnikom je bilo namreč lažje vreči vrata s pantov, kot pa odkidati balkonček, da bi se vrata lahko odprla. Paket s hrano nas čaka pri TNP bajti, dobimo potico, kruh, makarone, suho sadje. Medtem, ko drobimo potico, ki zmanjka v desetih minutah, se kuha juha, ki zelo tekne. Večerjo kuhamo dvakrat, najprej makarone, nato še špagete. Malo makaronov nam ostane tudi za naslednji dan. Spat gremo ob pol desetih. Težave pri plezanju so bile ta dan do III stopnje, strmina do 60°, smučanje - srednje težko, mesta zelo težko, porabljen čas - dolgih 13 ur.
Nedelja 12. 4. 2009
Budilka zazvoni ob pol štirih, a potegnemo do štirih. Danes si privoščimo obilen zajtrk, kruh s tuna ribicami in pašteto ter mrzle makarone od včeraj. Čaj, ki ga imamo nakuhanega od včeraj, le še malo pogrejemo. Naknadno nakuhamo še liter čaja, za vsakega malo, tako da cedevita iz jezera ni premrzla. Bivak zapustimo malo pred pol šesto, med potjo pri jezeru dolijemo še vodo v prazne flaše. Poženemo se proti Štapcam, zalite so še s snegom, zato jih preplezamo z cepini in derezami. Sprašujemo se, kako so včeraj Matej, Andrej in Gabrijel tu splezali navzdol in hitro ocenimo, da bi bili primerni tudi za naše podvige. Na celi poti se z dosti zahtevnejšimi deli nismo srečevali, vendar bi lahko rekel, da je bilo Štapcam podobnih vsaj 30 mest. Kasneje izvemo, da so prijatelji prišli čez Komarčo in se nato povzpeli še na Tičarico. Na Mali Tičarici smo ob sedmih, sonce že sije in nakazuje, da bo tudi danes lepo vreme. Borut oceni, da je greben do Velike Tičarice preveč kopen, da bi štorkljali po njem, zato se z vrha spustimo proti levi in pod skalami prečimo do sedla na severni strani Velike Tičarice. Z vrha Tičarice se nam nastavlja gams, ki je bil verjetno krivec za projektil, ki je za kakšen meter zgrešil Klemena. Za dobro pest velik kamen mu je namreč prifrčal mimo oči, tako Klemen ni mogel verjeti očem in je le začudeno gledal in ves zmeden povedal: "Uf, kakšna sreča, da me je zgrešil". Ker povsem na vrhu proti nam gleda velika nevarnost smo vseeno zadovoljni, da nismo šli po grebenu, ker ne bi mogli z vrha sestopiti, razen v smeri prihoda. Hitro nadaljujemo na Kopico, Malo in Veliko Zelnarico. Greben ni prestrm in vso pot se spustimo s psi na smučeh. Le spust iz Male proti Veliki Zelnarici je zelo strm in psi so ga težko premagovali. Okrog pol desetih odsmučamo proti Vratcem, razmere so idealne, saj veste, kako je, ko odjenja zgornjih nekaj centimetrov. Poslikam Boruta in Klemna kako uživata. Za Vršaki je še trdo in hitro smo na Hribarcah, takoj zavijemo levo in v vročini sopemo na Poprovec. Še sreča, da je po grebenu do Kanjavca vsaj rahlo pihalo, drugače bi se še skuhali. Kanjavec dosežemo ob poldan in petnajst minut. Na vrhu je bilo vsaj deset ljudi, še nekaj pa jih srečamo med smučanjem v Velsko dolino. Spust s Kanjavca proti Doliču smo opustili, saj je bilo z vrha zelo strmo in ledeno (ko pridemo domov, izvemo, da je kočo na Doliču plaz preklal na dva dela in nam je kar malo žal, da si nismo v živo ogledali razdejanja). Ko smučamo navzdol, vseskozi gledamo, kje bi bil najbolj varen prehod do Konjskega sedla in naprej do Kredarice. Ko se zaključi veriga skalovja pod Spodnjo ledino, krenemo naprej navzgor. Sistem predelov med posameznimi deli rušja in skalami se nam zdi najbolj varen. Ura kaže že trinajst in vroče je za znoreti. Klemen ima s seboj kratke pajkice in z veseljem jih zamenja za dolge hlače. Z Borutom zavihava hlače in že hitimo naprej proti Konjskemu sedlu. Prav mučen pa je vzpon do Kredarice, gaz je narejena zelo strmo navzgor in nam ne odgovarja. Dehidrirani smo in noge so težke. Srečamo precej smučarjev, ki gredo v Krmo, in tudi nekaj pešakov, gaz imajo na srečo kar dobro utrjeno. Ob pol štirih smo na Kredarici, kjer nam Rado postreže pivo in nato še počasti makarone (Hvala, Rado). Pred bajto je še toplo in sušimo pancarje, majice, smrdljive štumfe, predvsem pa opazujemo Triglav. Jutri se bomo povzpeli na vrh. Sledi so vidne do prečke, šlo bo kot po stopnicah. Pri Radotu še napolnimo vročo vodo za jutrišnji dan. Spat gremo s kurami, no z nočjo okoli osme ure. Ta dan je bilo smučanje zmerno težko, porabljen čas 10 ur.
Ponedeljek 13. 4. 2009
Budilka zazvoni ob štirih, a kaj, ko jo vsi preslišimo. Zbudi nas šele sonce, ko posije skozi okno. Klemen je že včeraj rekel, da ne gre na vrh, tudi midva se premisliva, saj imava le po en cepin, tako da odrinemo naprej proti Toscu. S Kredarice peljemo po trdem snegu v Velo polje, izpod snega gleda le sirarnica. Iščemo prehode na Tosc, odločimo se, da ga napademo z južne strani. A kmalu se začnejo težave, najprej z Andraževo prebavo, potem pa še z iskanjem njegovega fotoaparata. Po kratkem, a obenem dolgem iskanju ga najde Klemen. Dobesedno hitimo proti južni strani Tosca. Sneg na prisojah je že zelo odjenjan. Pobočje je vse nagubano in spokano, še nekaj časa posvetimo iskanju boljšega prehoda, a ga ne najdemo. S težkim srcem sprejmemo odločitev, da se spustimo proti Vojam. Do Jurčove konte nas je samo iskanje prehodov, tam se zaključi sneg, in kar naenkrat se znajdemo v pomladi. Smučanje - zmerno težko (prehodi v Voje - zahtevno).

Na Vojah sedemo pred Suhlnov hlev. Tam so tudi lastniki, ki nam postrežejo s kofetom in narezkom (Hvala za gostoljubje). Zaključimo še s skupinsko sliko. Lucija pa nas odpelje proti dolini, ki smo jo vse dni opazovali z vrhov in grebenov. Tako po 5 dneh hoda in smučanja predčasno zaključimo prečenje. V teh dneh smo se marsikaj naučili in sklenili, da se drugo leto spet odpravimo novim dogodivščinam naproti, upamo da z vsemi vrhovi.

6. Z Vogla preko Komne do Prehodavcev, na Kanjavec in smučanje po Velski dolini do pod Konjskega sedla. Vzpon do Kredarice in smučanje za Cmirom proti Vratom. Pristop na Bivak 2, naprej do Jugove grape, smučanje do Treh Macesnov in naprej proti Martuljku.

Aleš Rotar in Jaka Bonča, tri dni, aprila med leti 1988 in 1992.

Po bivaku na verandi ene od hišic pod Vrati-Voglom sta naslednji dan v dobrih razmerah in lepem vremenu odšla na smučeh do Komne in naprej do Prehodavcev, kjer sta v bivaku prespala. Naslednji dan sta po vzponu na Kanjavec odsmučala v precej trdem snegu skozi Velsko dolino do pod Konjskega sedla in se preko njega povzpela do Kredarice. Sledil je spust za Cmirom, v Vratih sta v popoldanski vročini z smučmi na nahrbtniku in sitnem vzponu po kopnem prišla na Bivak 2. Po prespani noči ju je čakalo oblačno in megleno jutro z vedno močnejšim sneženjem. Povzpela sta se do vstopa v Jugovo grapo (zaradi južnega in globokega snega nekaj časa peš ostalo pa s smučmi na nogah), sledil je spust do Treh macesnov. Vsa premočena sta nadaljevala do zgornjega slapu, nekaj časa s smučmi, nato pa peš v dežju do Martuljka, kjer sta zaradi poslabšanja vremena predčasno končala turo.
V planu sta imela naslednje: od Treh Macesnov bi se povzpela na škrbino med Malo in Veliko Ponco, od koder bi se spustila v Krnico, od tam bi šla peš na Vršič, kjer bi prespala. Če bi se dalo, bi prečila po južni strani (kot pred desetletji Uroš Zupančič), Mojstrovke, Šit in vse do Jalovške škrbine, kjer bi se poskusila spustiti do Jalovčevega ozebnika in nadaljevala proti Tamarju. Idealna tura bi bila po Žurotovem prečenju spustiti se dol, potem pa prek Zapotoka nekako priti v Bavšico ali od Špičke celo do Bale ...

Aleš je mnenja, da je celotna tura v današnjem času, ko je oprema lažja, smučarji pa vedno bolj pripravljeni, vsekakor izvedljiva.

7. S Tolminskih Raven preko Pl. Razor, Škrbine, po grebenih in dolinah do Triglava in naprej do Maribora.

Urban Golob, 15. do 27. 2. 1998. Večji del prečenja mu je delal družbo oče - Janez Golob, na najtežjih delih je bil Urban sam ali v družbi kakšnega drugega plezalca.

Dolžina prečenja je okrog 320 km, od tega je bilo okrog 16454 metrov vzpona, trajalo je 13 dni.

Pri tem dejanju je šlo za prvo zimsko prečenje slovenskih Alp, smer: Z - V, Tolmin (Tolminske Ravne) - Maribor (Snežni štadion po Pohorjem).

Urban se je med prečenjem povzpel na vse najvišje vrhove-grebene posameznih skupin (Triglav, Stol, Grintavec, Pohorje), pa še na kakšnega.

Pot je šla takole: Tolminske Ravne, Planina Razor, Škrbina, Komna, Koča pri Triglavskih jezerih, Hribarice, Planika, Kredarica, Triglav, Krma, Radovna, Žirovnica, Stol, Zelenica, Ljublelj, Košuta, grebensko prečenje Košute, Planina Dolga Njiva, Plešivec, Jezersko, Smer Fritsch - Lindenbach v S steni Grintavca, Veliki in Mali Podi, Rinke, Turski žleb, Okrešelj, Logarska Dolina, Raduha, Najevska lipa, Slovenj Gradec, Kope, Peski, Areh, Snežni štadion pod Pohorjem.

Nekaj hrane so mu dostavili v večjih dolinah (Savska, Logarska), sicer je nosil vse sam (tudi potrebno opremo). Čeprav ga je na poti spremljal helikopter za potrebe snemanja filma, ga ni uporabil za potrebe prečenja.



Foto: Urban Golob

Prečenje je opravil za promocijo Fundacije za pomoč otrokom z rakom in krvnimi boleznimi, o čemer je TVS posnela tudi film, ki je dobil prvo nagrado na mednarodnem filmskem festivalu v avstrijskem Gradcu. S tem projektom je uspel zbrati 40.000 takratnih nemških mark in v javnosti izdatno promoviral delovanje Fundacije za pomoč otroku z rakom in krvnimi boleznimi.

Pri zbiranju gradiva so pomagali: Andraž Nahtigal, Aleš Rotar, Benjamin Ravnik, Boris Štupar, Franci Savenc, Janko Arh, Janko Humar, Lojze Budkovič, Marko Butinar, Peter Poljanec, Urban Golob …