SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Opis gore: Ko se naužiješ pogledov na mogočne gore okrog Loga pod Mangartom in Rablja, se oko ustavi na počasi dvigajočem se rušnatem grebenu, iz katerega rastejo skalni osamelci (Predelske glave, Laštanovec, dva Hlebca, Visoka špica, Skutnik, Grintavec, Vršič, Ruša, Skala in Male špice).
S Predela sili greben najprej proti severu, na območju Laštanovca in Razorja zavije v loku proti vzhodu in se preko številnih vrhov, škrbin in prevalov vleče vse do Mangartskega sedla (v uporabi tudi Škrbina v Plazeh - Čez jezik - Klanška škrbina).
Mejni greben, pod katerem so nekoč jezdile slavne vojske, za katerimi so ostale zapuščene trdnjave, je še pred sto leti delil Goriško s Koroško in Kranjsko deželo. Dobro so ga poznali lovci, pastirji, tihotapci in redki turisti, ki so običajno skupaj z domačimi vodniki zahajali v te neznane gore. Ostanki stez in večine planin na obeh straneh grebena so neme priče tistega časa, ko so domačini zamenjali pastirsko palico za kramp in sveder v Rablju na severni strani grebena. Donosni izkop svinčeve rude je postopoma požiral globoko pod zemljo ljudi iz Soške, Reklanske, Jezerske, Ziljske … doline in vasico Rabelj spremenil v delavsko naselje z več kot dva tisoč rudarji.
V letih med prvo svetovno vojno sta bila Log in Rabelj spremenjena v veliki vojaški oporišči Avstro-Ogrske monarhije. Sledila so leta italijanske vladavine, v času katere se je med rabeljskimi rudarji dobro ukoreninil alpinizem. Po drugi svetovni vojni je nova oblast izsekala stezo skozi rušje in okrasila greben Predelskih Vršičev z mejnimi kamni, ti so kar nekaj časa delili dva različna svetovna sistema. V današnjem času je greben zmerom manj obiskan, posamezne vrhove in sedla redko obiščejo lovci, oboževalci samotnih brezpotji, plezalci in zahtevnejši alpinistični smučarji. Ruša, iz katere štrlijo samotni, zbledeli kamni, se je na videz združila kot narodi na obeh straneh grebena. Medvojna generacija plezalcev je pozabila na mladostne dogodivščine, izgubili so se v globinah vsakdana, kot nekoč rudarji cvetočega rudnika v Rablju, ki sedaj deluje, kot da je zapuščen od vseh bogov tega sveta.
Katastrofalni zemeljski plaz s Stožja, izpod Predelskih Vršičev je leta 2000 za vedno spremenil zgodovino Loga pod Mangartom. Zredčil je trop redkih tam živečih hribovcev in pustil času, da ruša prekrije njih samotne steze.
Na vzhodni, slovenski strani poteka s Predela pod grebenom lovska steza, ki se vleče pod vrhovi skozi rušnate predele do sedelca Škrbinica vrh Sindola (Sinji dol) med Grintavcem in Vršičem. Z nje sestopiš po brezpotju proti severu v Krnico, do stika s italijansko planinsko potjo, ki pelje z Vraške škrbine na sedlo Čez Stožje. Od tam lahko sestopiš na sever v dolino Valromana/Remšendol ali na jug po označeni poti čez Stožje ali skozi Drendolič (Dren dolič), proti Mangartski planini in istoimenskemu potoku, nad katerim se vije Mangartska cesta.
Ocena, dolžina: III+/III, do 45° - mestoma lahko tudi več, okrog 7 km (veliko rušja, strmih trav)
Po trenutno dostopnih podatkih še ni bil celoten greben prečen v enem zamahu, večina je prečila s Predela do sedla Čez Stožje, redkejši pa del med sedlom Čez Stožje in Mangartskim sedlom.
Gotovo je zaradi obilice rušja najprimernejši čas za prečenje, ko je greben dobro obložen z dobro predelano in dovolj visoko snežno odejo.
Znani obiski grebena:
. A. Gstirner (kartograf) in Tomaž Wenzel (verjetno Vencelj – kot vodnik), 1894 leta.
. Vojaki z obeh strani meje, ki so v letih po drugi svetovni vojni okrasili greben z mejnimi kamni.
Pozimi:
. Darko Vencelj-Corvo, pozimi večkrat do sedla Čez Stožje, druga polovica minulega stoletja.
. Robert Rot, Saško Žgajnar in Tine Cuder (s Predela preko vseh vrhov do Škrbinice - sedlo vrh Sindola med Grintavcem in Vršičem), 5. 2. 2000, čas prečenja 8 h.
. Milenko Arnejšek-Prle (s Predela preko vseh vrhov do sedla Čez Stožje), 30. 4. 2005, čas prečenja 9 h.
Čeprav zgleda greben pohleven, zahteva na določenih predelih izkušnje iz gibanja v brezpotju, plezalne sposobnosti do najmanj četrte težavnostne stopnje in primerno alpinistično opremo, s katero se lahko obiskovalec reši iz zagate. Na obeh straneh grebena je speljanih nad devetdeset plezalnih smeri, pristopov in zahtevnih alpinističnih smučarskih smeri, več o tem na:
www.primorskestene.com/koritnica/skrivnostni-svet-predelskih-vrsicev
Opis prečenja: Z nekoč mejnega prehoda Predel se vzpneš po travniku navzgor. V levem vršnem delu ujameš ostanke gotovo dobro zaraščene graničarske steze (desno gre lovska pot), ki se skozi gozdnato pobočje dviguje proti Predelskim glavam. Nadaljevanje je odvisno od trenutnih razmer na grebenu (ruša - sneg). Grebenu slediš po prehodih, ki se stalno odpirajo, zahtevnejše ovire včasih obideš na eni ali drugi strani grebena. Gibanje postane zahtevnejše okrog Visoke Špice, s katere sestopiš proti severu v sedlo pred Skutnih (na prvem, JZ vrhu stoji železni spomenik). Z njega v območju grebenske rezi v škrbino med Skutnikom in Grintavcem (veliko skalno uho v škrbini). Sledi strm vzpon po kratki, poraščeni steni na Veliki Grintavec in razdrapan greben do nižjega soimenjaka, s katerega je najlažji sestop proti vzhodu do sedelca Škrbinica, od koder se po kratkem zahodnem pobočju povzpneš na bližnji Vršič. Z njega je najenostavnejši sestop nazaj v Škrbinico, s katere sestopiš po nekakšnem žlebu ob markantnem skalnem zobu v Krnico na severni stran Grintavca in Vršiča. Malo naprej dosežeš prostrano sedlo Čez Stožje, od koder je možnost sestopa na obe strani grebena.
V nadaljevanju zgleda greben položnejši, mestoma postreže s krajšimi plezalnimi vložki. Sledi razpotegnjen vrh Ruša, ki ima dejansko dva vrhova. Najprej je najvišji z imenom Mala Ruša, s katere gre rušnat greben preko ostre škrbine proti skoraj sto metrov nižji Veliki Ruši. Z nje gre sestop v mejah grebena do sedla Čez Beli potok (možnost sestopa na obe strani grebena). Blag vzpon pelje mimo markantne skalne tvorbe – Špice nad Belim potokom, vse do pod ozke škrbine Bucher pred trdnjavi podobno goro Skalo.
Malo pod škrbino Bucher ujameš strmo rampo, po kateri se polagoma vzpenjaš po levem - zahodnem boku Skale, vse do pod ostrega vršnega grebena. S primerno opremo in zadostnim znanjem iz jahanja grebenov lahko v dobrih razmerah nadaljuješ mimo podora do samega vrha Skale, kjer stoji Skalaško znamenje – miniaturen Aljažev stolp. Skalaši so na strmi, poševni rampi tik pod samim brezpotnim vrhom Skale namestili nekaj skalnih klinov, ti pomagajo za lažji vzpon – sestop na glavni vrh. Izpod škrbine med glavnim in Vzhodnim predvrhom Skale se običajno uporablja prehode malo pod grebenom, po katerih dosežeš vzhodni greben, ki se polagoma spušča na preval Sedelce, od koder se spet ponuja možnost sestopa na obe strani grebena.
Zanimiva opisa vzpona na Skalo najdemo tudi na;
www2.arnes.si/~mcuder/vrh/skala.html in www.gore-ljudje.net/novosti/58283/
Pred nami stoji še zadnja rajda grebenskih vrhov, združenih pod imenom Male špice. Čeprav se ta oster greben običajno pleza z nasprotne smeri - z Mangartskega sedla, ga redki obiskovalci poznajo tudi s smeri prevala Sedelce. Prvi in najvišji vrh v tem odseku grebena je dvoglavi vrh, imenovan Visoka špica. Do njega lahko pridemo z zahtevnim plezanjem v predelu samega grebena ali pa po smeri, ki se običajno koristi za sestop. To je strma skalna in travnata stena - žleb med obema vrhoma Visoke špice. Z desnega - vzhodnega vrha sledi zelo strm sestop ali spust v škrbino, nad katero se proti vzhodu vleče nazobčan greben Malih špic, mestoma okrašen z mejnimi kamni. Zadnja dva – severovzhodna od osmih vrhov v tem delu grebena - ležita že na nekoč sosednjem ozemlju. Greben tu zavija proti severu, preko Bukovnika, Poldnika in ostalih vrhov. Nas čaka tu sestop po strmem svetu na Mangartsko sedlo (v uporabi tudi: Škrbina v Plazeh - Čez jezik - Klanška škrbina). Natančen opis prečenja Malih špic in zanimive dogodivščine na grebenu si lahko ogledate na;
www2.arnes.si/~mcuder/vrh/male_spice.html in www.gore-ljudje.net/novosti/60101/
Opomba urednika: Kot v mnogih predelih naših gora je tudi tu opazna zmeda med imenovanjem vrhov, škrbin in sedel, skoraj vsak zemljevid podaja drugačne informacije. Razhajanja v poimenovanju so opazna tudi med redkimi poznavalci na obeh straneh grebena. Po dolgotrajni študiji vrhov, sedel in sten sem prepričan, da je tudi v tem delu večini neznanih gora glavno delo in bazo za vse postavil Henrik Tuma. On je pred sto leti v družbi domačinov te gore prehodil in stvari njemu primerno dokumentiral. Študija na terenu mi je med pripravo tega prispevka potrdila verodostojnost Tumovih zapisov, grebenskih skic in natančnost na roko narisanega zemljevida, ki ga žal sodobno misleči izdelovalci kart ne znajo niti skopirati. Pred več kot tridesetimi leti sem pozimi plezal dve novi smeri v vzhodni steni Grintavca, ves čas prepričan, da je to stena Skutnika, v kar so me takrat boljši poznavalci tega dela gora tudi prepričali.
Opis prečenja grebena lahko najdete v knjigi »Grebeni slovenskih gora«, avtor Milenko Arnejšek – Prle.
Pri zbiranju podatkov so pomagali: Claudio Carratu, Gorazd Gorišek, Marko Kern, Milan Velikonja in Robert Rot.
