SMERI V PRIMORSKIH STENAH
_-l.jpg)
Opis gore: Greben Pihavcev je stranski krak, ki se na sedlu Vrh Osojnika odcepi od glavnega grebena (Bavški Grintavec – Pelc nad Klonicami), dejansko od naravne pregrade, ki loči Trento na vzhodu od Bavšice in Loške Koritnice na zahodu.
Kratek, toda oster greben je vrinjen v zatrep Zg. Bavšice. Strma travnata jugovzhodna pobočja, pomešana s skalnimi pregradami in žlebovi, se iz grebena spuščajo v zatrep ozke doline Dolič nad pl. Bukovec. Sončna lega je pravi raj za gamse, kozoroge, svizce in kot nalašč postavljena za zgodnje spomladne plazove. Še daljše so severozahodne strmine nad dolino Bala, ki ponujajo strma pobočja in žlebove, kjer se v poletnih dneh hladijo gamsi in uživajo v kraljestvu tišine. Visoko v pobočjih na obeh staneh grebena in vse do vrha Obljaka so včasih domačini iskali sočno travo za svojo drobnico. Po strmih pobočjih in delno po grebenu so gnali gamse za gospode, ki so na najboljših mestih čakali, da jim le-ti pritečejo pred puške. Domačini so veliko rajši to počeli za svoje potrebe, saj so edino tako lahko nahranili številna lačna usta v nekoč gosto naseljeni dolini. V zadnjih desetletjih greben večkrat obiščejo gorniki, ki iščejo skrite kotičke nekoristnega sveta, našli so ga na grebenski rezi in v strmih vesinah na obeh straneh.
Greben Pihavcev je zaradi izpostavljenosti in raznolikosti, ki jo plezanje ponuja, za neizkušene gornike lahko zahtevna in nevarna tura. Priporočljiva je previdnost, zadostne plezalne izkušnje, primerna oprema in lepo vreme. Verjetno je jesen najprimernejši in najlepši čas za prečenje, saj te paleta številnih barv v dolini še posebno očara.
Ocena, dolžina, čas: S sedla Vrh Osojnika je preko vseh grebenskih vrhov in škrbin vse do Obljaka okrog 2500 metrov plezanja in hoje. Z vrha Obljaka je do doline 1160 metrov višinske razlike, kar na terenu pomeni okrog 2500 metrov hoje in plezanja. Z Jelkom Flajsom sva mnenja, da je bila v času najinega potepanja po grebenu (sedemdeseta in začetek osemdesetih let minulega stoletja) ocena največ do III težavnostne stopnje. Mogoče je zaradi kasnejših podorov, strel in drugih naravnih sprememb sedaj težje. Zaradi zelo strmih pobočij-sten na obeh straneh grebena je potrebno vedeti, da ni priporočljivo sestopanje-umikanje z grebena na eno ali drugo stran. Čas plezanja je na takem grebenu lahko zelo raztegljiv, odvisno od več dejavnikov. Od 3 do 5 ur s sedla Vrh Osojnika do Obljaka in okrog 2 uri v dolino.
O prvih plezalcih: Kdaj in kdo so bili tisti, ki so prvi preplezali greben v celoti, bo verjetno večna uganka. Današnji lovci (med katerimi sta ga tudi dva prečila) pravijo, da so bili to verjetno plezalci. Osebno bolj verjamem, da so bili to domačini, ki so na grebenu zalezovali gamse in iskali koze. V pogovoru z Jelkom Flajsom, domačinom iz Bavšice je razvidno, da je njegov stric Lojz Flajs plezal ta greben z nekoč znanim bovškim hribolazcem Borisom Ostanom, od katerega je Jelko to izvedel. Kdaj in kje sta plezala ni točno znano.
1. ZP: Andrej Stritar in Rudi Kotnik, 5. 3. 1977
Andrej Stritar omenja, da sta s soplezalcem uživala na bogato zasneženi in z opastmi ovešeni grebenski rezi, ki je včasih spominjala že na ostre andske grebene, kar je razvidno iz njune fotodokumentacije.
Kratek opis prečenja: Gledano s sedla Vrh Osojnika v smeri jugozahod štrli v nebo greben, ki ga ne moremo zgrešiti. Strma pobočja nas hitro prisilijo v sam vrh grebena, po katerem plezamo v izpostavljenem prečenju na eni ali drugi strani rezi, jahamo skalne in travnate predele in opazujemo, kako pod nami nastaja vse večja praznina. Grebenska ježa nas preko več vrhov/škrbin pripelje na neimenovani vrh (2049 m) in naprej na vrh Oplačnica (2052 m). Težave so do tu od I do III težavnostne stopnje - izpostavljeno. Vstopamo v kraljestvo gamsov, v lovljenju ravnotežja in lažjem plezanju sledimo gamsjim stečinam vse do najvišjega vrha v grebenu. Veliki Pihavec, 2090 m visok, nam ponuja čudovite razglede na okoliške vrhove. Sledi sestop po grebenski rezi proti spodjedeni škrbini, kjer je urejeno mesto za spust po vrvi (tu smo nekje okrog sredine grebena). Izpostavljenost in ostrina grebena ne popušča vse do Malega Pihavca, 2047 m visoko. Sledimo grebenu z občasno izpostavljenimi mesti, preko neimenovanega vrha 2008 m, od koder nam narava poleg travnatih predelov postreže z skritimi prehodi skozi rušje in zmerom lepšimi pogledi v dolino Bavšice pod nami. Dosežemo vrh Obljak 1866 m visok, kjer je sicer konec vršnega grebenskega plezanja, ni pa konec ture. Do doline imamo še greben in zelo strmo pobočje s skalnatimi, travnatimi in rušnatimi odstavki vse do gozdne meje, kjer strmina ne popušča (1160 m višinskih metrov). Gledano v dolino sestopamo v smeri jug, tu je potrebno imeti nos, da najdeš prehode, v drugem primeru je sem pa tja potreben kakšen spust po vrvi v mestoma zelo strmem gozdu. Na območju Črnega vrha (1700 m) naletimo na neizrazito stezo, delno zaraščeno, ki je ni težko izgubiti. Po razpoložljivih podatkih naj bi bila to nekoč steza kozjih pastirjev in lovcev.
Priporočljiva oprema: Osnovna plezalna oprema za srednje težke smeri.
Dostop:
Krajša možnost: Iz Zg. Bavšice desno mimo Planinsko učnega središča Bavšica po markirani poti, ki pelje na Bavški Grintavec. Pot vodi skozi Tesni, ob vznožju jugovzhodnega pobočja Obljaka do lovske koče na pl. Bukovec. Markirana pot zavije desno, mestoma slabo vidna steza nadaljuje skozi Bukovska korita in po malo širši dolini Dolič do sedla Vrh Osojnika (1975 m), okrog 3 h iz doline. Desno od nas, gledano proti severovzhodu je vrh Špičica 2169 m visok, levo pa začne markanten in oster greben Pihavcev. Steza se iz sedla Vrh Osojnika spušča po zahodnem pobočju Nizkega vrha proti sedlu Prevala.
Daljša možnost: Iz Zgornje Bavšice zavijemo levo, sledimo planinski poti skozi Logje (mimo nekoč edine domačije, danes vikendi) in naprej proti dolini Bala. Ta pot je lahko izhodišče za pristop na Briceljk in ostale vrhove v grebenu Loške stene. Pelje čez sedlo Prevala do sedla Čez Brežiče, od koder se lahko nadaljuje preko Škrbine za Gradom v Zadnjo Trento, ali pa sestopiš v dolino Loške Koritnice. Malo naprej od lovske koče na planini Bala zavije steza levo na Briceljk, naša pot nadaljuje po dolini do sedla Prevala, 1560 m visoko. Tu se slabo vidna steza odcepi desno prek zahodnega pobočja Nizkega vrha v smeri sedla Vrh Osojnika (krog 3.30 h iz doline). Večina obiskovalcev grebena Pihavcev se poda po eni od zgoraj opisanih možnosti dostopa na sedlo Vrh Osojnika, kjer se prečenje začne. Tisti, ki se odločijo za nasprotno smer prečenja, jim opis dostopov lahko služi kot sestop v dolino Bavšica. V primeru slabega vremena sta opisani poti lahko zanimiva krožna tura. Domačini so to od nekdaj počeli z drobnico, običajno po Bali gor, čez sedlo in po Doliču mimo pl. Bukovc dol.
Opomba urednika: Po besedah pastirja (v otroštvu), alpinista, reševalca... Jelkota Flajsa iz Bavšice in iz zapisov mojega prvega prečenja grebena leta 1978 je bil takrat greben preplezljiv brez vrvi z težavami do III stopnje. Kot zgleda je prišlo na začetku osemdesetih let do podora v spodjedeni škrbini med vrhoma Pihavcev. Oba z Jelkom sva greben pozneje še prečila in na tistem mestu uporabila vrv. Po razpoložljivih podatkih naj bi bila tam sedaj potrebna dva spusta po vrvi. Vsekakor je na takih grebenih potrebno iskati najbolj logične prehode, ki so včasih malo nižje od grebena in slediti gamsjim prehodom. Podobnega mnenja je tudi lovec Marko Berginc iz Žage, ki mu strma pobočja na obeh straneh grebena in greben niso tuja. V zadnjem desetletju je greben večkrat prečil v obe smeri. V primeru, da je šel iz Sedla Osojnik proti Obljaku, je v spodjedeni škrbini uporabljal vrv. Če pa je greben prečil iz Obljaka proti Pihavcem, je težko mesto preplezal. Isto je počel pred njim tudi Jelko Flajs.
Podobnega mnenja smo tudi pri sestopu iz Obljaka v smeri Bavšice, svetujemo sestop kot je v opisu prečenja (na sliki zelene stopinje).
Pojasnilo k sliki: Zeleni liniji (1/2), označujeta možnost dostopa in sestopa; 1. Greben z Obljaka so uporabljali domačini in lovci. 2 Brezpotje - lažje plezanje in hoja po strmem gozdu. 3. Lovska smer, je smer Marka Berginca, lovca iz Žage. Nastala je 9. 1. 2002, ko je zalezoval kozoroge (strmo, potrebna oprema za plezanje pozimi).
Kar se tiče gamsov sem na prvem prečenju leta 1978 videl tu največ gamsov v mojem življenju. Z bratom Pavletom sva preštela tudi čez 50 gamsov v enem tropu. Pozneje sva v dolini izvedela, da so imeli lovci pogon na vzhodni strani grebena.
Natančen opis grebena lahko poiščete v knjigi Grebeni slovenskih gora, avtorja M. Arnejška – Prleta.
Pri zbiranju podatkov sta pomagala: Jelko Flajs in Milan Velikonja
Dodaten opis prečenja grebena Pihavcev, opravljen iz Bavšice navzgor je prispeval Janko Humar, plezal je junija 2017 z Matevžem …
2,5 km dolg Greben Pihavca je čudo narave nad Bavšico. Vitek in eleganten, našpičen in hudo izpostavljen, vse od prvega pa do zadnjega metra, nima primerjave v naših gorah. Od spodaj je nekam neopazen, zlit z ozadjem višjih vrhov, s prave perspektive pa te ne more pustiti hladnega. Prvič sem ga zares ugleda minulega novembra z grebena samotnih Pelcev nad Zapotokom in bila je ljubezen na prvi pogled. Greben Pihavca je izjemno lepa, razkošno panoramska in divje izpostavljena tura, prevladujoča kamenina je v nasprotju s prakso julijskih grebenov večinoma zdrava in čvrsta, za izkušene alpiniste tehnično ni ravno zahtevna, zaradi velike izpostavljenosti pa zahteva kilometrino in zanesljiv korak.
Dostop: dobrih 100 m za učnim središčem PZS v Bavšici skrenemo po stezici levo (manjša transportna žičnica) in v hrib, mimo zadnje hiške, ki jo najdemo par minut naprej v stmem vznožju Obljaka. Midva sva prekoračila zaklenjeno ogrado in pri hiški ulovila stezico, ki naju je zapeljala v desno. Bolje je, da nad hiško nadaljujemo kar naravnost gor v breg in naprej skozi mestoma zelo strm bukov gozd do prve izrazite rame, kjer se strmina malce umiri. Nadaljujemo naprej gor v območju slemena skozi mogočno stoletno bukovje vse do gozdne meje, ko se strmine spet postavijo pokonci. Prehode iščemo proti desni in prej ali slej zaključimo na izrazitem in vedno bolj razglednem grebenu, ki nas popelje na vrh Obljaka. Zadnja naporna točka tik pod vrhom je preboj skozi še znosno širok pas ruševja, ki brani dostop. Iz doline 3 ure in okrog 1170 metrov višinske razlike.
Greben: z Obljaka se spustimo v prvo škrbino in nadaljujemo proto Malemu Pihavcu. Prvi izrazit grebenski stolp obidemo po desni, nadaljnje prehode pa iščemo v levem boku grebena. Prvi vrh, ki se našemu pogledu ponuja z Obljaka še ni pravi; prekobaliti moramo dve izraziti grebenski glavi, da se nato po strmih travah povzpnemo na tretjo – na pravi vrh Malega Pihavca. Pred sabo vidimo na obe strani divje izpostavljen greben, globoko škrbino in najtežje mesto, ki na drugi strani brani dostop do Velikega Pihavca. V škrbino se spustimo po izraziti a strmi in hudo izpostavljeni travnati rampi v levem boku Malega (priporočljivo orodje cepin, nad najbolj izpostavljenim odsekom tik nad škrbino nas čaka klin). Na drugi strani škrbine nas čaka najzahtevnejši zalogaj, navpična 5metrov visoka a opremljena skalnata stopnja. Prvi klin nad stojiščem najdemo 4metre visoko, naslednjega pa samo 1meter naprej, le da je skrit za robom in ga ne vidimo, dokler z nosom ne trčimo vanj. Midva sva se za klin prijela in mesto splezala v gojzarjih, prosto bi si mesto zaslužilo oceno V-. Sledi še okrog 50 metrov trojke, potem se težave umirijo in slikovit grebenček nas povede na vrh Velikega Pihavca. Zadnja tretjina grebena ne ponudi več večjih težav a tudi pravega odmora ne. Izpostavljenost ne popušča do zadnjega metra, vsaj tri mesta blizu tretje stopnje nas še čakajo. Prehodi so sicer dokaj naravno sledljivi, midva sva večino zahtevnejših mest obvozila po desni, torej vzhodni strani. Prečenje zaključimo med balvani na sedlu Vrh Osojnika. Od Obljaka do sedla 3.5 ur, z vrvjo sva se varovala samo na območju ključnega mesta.
Sestop: verjetno bi prav bistvene razlike ali se vračamo skozi Balo ali čez planino Bukovec, midva sva se odločila za slednjo, najverjetneje je krajša. Steze, ki je narisana na zemljevidih v naravi seveda ni več, a si lahko dokaj dobro predstavljamo, kje je nekoč potekala. Le na samem koncu slikovitega, z reko balvanov zasutega kanjona (ko pridemo do gozda) moramo paziti, da nas ne povleče v grapo, ampak na levem pobočju poiščemo ostanke vedno bolj vidne stezice, ki nas povede do lovske koče na planini Bukovec. Od tam pa po markirani poti za B. Grintavec nazaj dol na izhodišče. Okrog 2.5 ure od sedla do doline. Priporočljiva oprema: vsaj 30 metrov vrvi, trije klini, 5 sistemov za vpenjanje, nekaj zank za roglje in kot za vsako pravo trentarsko plezarijo priporočam tudi cepin ali ledno kladivo kot odličen pripomoček za strme trave, tako na dostopu kot na samem grebenu.
