SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Opis gore: Greben med Škrbino za Gradom in sedlom Kanja, med gorniki Greben Pelcev je dejansko vpet v precej daljši greben, ki predstavlja naravno pregrado med Trento na vzhodu ter Bavšico in Loško Koritnico na zahodu (razprostira se v smeri sever/jug). Vrhovi na grebenu so brezpotni; gamsje stečine, ostanke pastirskih stez in lovski prehodi so edino, kar lahko pomaga obiskovalcu.
Na obeh koncih prekriža greben označena planinska pot. Na severu pride v Škrbino za Gradom pot s prevala Čez Brežice, povezuje Bavšico in Loško Koritnico s Trento. Na jugu grebena prekorači pot sedlo Kanja (Kanjski preval, Pr farjeh), le-ta predstavlja najkrajšo povezavo med Bavšico in Trento. Na tej strani je omenjeni dolini včasih povezovala dobro uhojena pastirska pot preko sedla Čez Lužo (1986 m), med Zagorelcem in Šmihelovcem.
Ko zavijemo na prevalu Čez Brežiče (1980 m) proti vzhodu, nas pot pelje po južnih pobočjih Malega Ozebnika strmo navzgor do izrazitega useka v grebenu, imenovanem Škrbina za Gradom (Čez Drn – 2320 m). Levo od nas je vrh Malega Ozebnika, pred nami se odpre svet proti Trenti, desno od nas pa se dviguje zahodni greben Pelca nad Klonicami (za Bavškarje Klonice, za Trentarje Pinja). Tu se dejansko začne prečenje grebena Pelcev, ki se v nadaljevanju vleče južno preko rajde vrhov proti Bavškemu Grintavcu. Greben spušča od sebe številne grebenske krake, pod katerimi je bilo nekoč po raznih dolih in krnicah slišati meketanje drobnice in žvižge pastirjev z obeh dolin. Nižje ležeče planine so pomenile kruh skromnim domačinom Bavšice in Trente.
Gre za dokaj zahteven greben, kjer je potrebno obvezno imeti dovolj izkušenj in primerno opremo za gibanje v izpostavljenem svetu. Računati moramo na različne vrste terena (sneg, skala, zemlja, trava, ruša, krušljivi predeli…), različne težave in svet brez velikih možnosti umika. Nekateri ga zmorejo brez uporabe vrvi in druge navlake, kar pa nikakor ne pomeni, da te opreme ni potrebno nositi s seboj, saj nas zmeraj lahko čakajo razna presenečenja. V času, ko je bila vrv redkost in jo marsikdo sploh ni imel, je bilo iskanje gamsjih prehodov na grebenu edina možnost, da si ga lahko prešel.
Ocena, dolžina, čas: Ocena skalnih predelov se giblje med II in III. Strme trave, ruša, včasih vlažna zemlja in vse ostalo pa je posebna poslastica, ki jo vsakdo razlaga po svoje. Dolžina opisanega grebena je vsaj 5 km, čas prečenja je odvisen od več dejavnikov.
Po starih zapisih sodeč, so bili lovci in pastirji tisti, ki so prvi prešli ta slikovit in velikokrat oster greben.
1. ZP: Boris Krivic – Boro in Danilo Cedilnik – Den, 15.-16. 3. 1974
Zimsko prečenje je potekalo s Škrbine za Gradom preko vrhov vseh Pelcev, Skutnika, V. Jelenka, Zagorelca, sedla Čez lužo in Šmiholevca, vse do sedla Kanja (Kanjski preval, Pr farjeh).
Znana – delna zimska ponovitev: Andrej Erceg-Crni, 18. 1. 2012
V dvanajstih urah je napravil krog: iz Bavšice po dolini Bala, mimo prevala Čez Brežice do Škrbine za Gradom in čez greben Pelcev do Nizkega vrha. Od tam je sestopil v dolino Bala in naprej do izhodišča v Bavšici.
Dostop: Poznamo več možnosti dostopa do grebena glede na začetek prečenja.
a) Če začnemo s prečenjem severno, v Škrbini za Gradom, je običajno v uporabi pristop iz doline Bavšica. Sledimo markirani poti po dolini Bala, ki nas pripelje na preval Čez Brežice. Nadaljujemo vzhodno-desno strmo navzgor po stezi, ki pelje preko Škrbine za Gradom proti Trenti (mimo zavetišča pod Špičko). Do iste škrbine je možen tudi pristop iz Loške Koritnice in Trente - glej karto, čas vsaj 4 h.
b) Če začnemo s prečenjem južno, na sedlu Kanja, lahko pridemo do njega iz Bavščice po planinski poti mimo ostankov Pl. Bukovec ali iz Zadnje Trente mimo ostankov Pl. Zapotok, čas vsaj 2.5 h.
Sestop je odvisen od izvedene smeri prečenja, podatki o poteh so v poglavju Pristop.
Kratek opis prečenja: iz Škrbine za Gradom sledimo najprej ostremu in izpostavljenemu zahodnemu grebenu (II-III), v smeri proti vrhu Pelca nad Klonicami. Prvi zapisan vzpon sta tod opravila Andrej Komac in Julius Kugy, poleti 1891 leta. Zahtevnejšemu vstopnemu delu sta se izognila s prečenjem v severno pobočje in se višje po drnastem žlebu spet vrnila na greben. Višje poteka plezanje ves čas v območju grebena po naravnih prehodih, v dokaj izpostavljenem svetu, vse do vrha Pelca nad Klonicami. Na njem se greben obrne proti jugu, je dokaj oster in izpostavljen z visokimi stenami na obeh straneh, postopoma se niža vse do prevala Čez Lužo. Plezanje naprej ponuja gibanje po in ob ostri, včasih naloženi grebenski rezi, vse do Velikega Pelca, kjer se vzhodno preko Skutnikov proti Vršacu spušča stranski greben, ki premore na obeh straneh krajše, strme stene. Na trentarski strani se nam že odpira pogled na samotno krnico Srednjico, ki jo objemajo vrhovi Pelcev in Skutnikov. Lažji del izredno razglednega grebena nas pripelje do Srednjega Pelca, pred nami je spust v škrbino in vzpon ob in po grebenski rezi do glavnega vrha Zadnjega Pelca (2317 m).
Svet postane tu zahtevnejši, včasih je potreben malo globlji umik na eno ali drugo stran po strmih poraščenih laštah in spet povratek na greben. Zadnji Pelc premore dva vrhova, med njima je globoka škrbina z naravnim oknom pod njo. Tu imajo prehod gamsi, ki po strmih travah in žlebovih prehajajo iz Srednjice na Bavško stran v strmi zatrep, imenovan Pirnjevec. Z južnega predvrha Zadnjega Pelca (2315 m) se glavni greben spušča proti jugu, jugovzhodno se odcepi oster grebenski krak proti Pelcu za Rušo oziroma Grivi, kot je navedeno v zemljevidih. Ta stranski krak loči Srednjico in Veliko planino, dve krnici z nekoč prepotrebno pašo za drobnico na Trentarski strani. Do Nizkega vrha obiramo grebensko rez levo in desno ob stolpičih in po gredinah. Na Bavški strani je strmo poraščeno pobočje Osojnik (nekoč pašnik), tik pred naslednjim vrhom, imenovanim Špičica, se jugozahodno odcepi neizrazita rama do sedla Vrh Osojnika (nekoč pastirska pot med Balo in Bukovcem).
Na sedlu Vrh Osojnika se začne eden najostrejših grebenov v naših gorah (greben Pihavcev), ki se konča v pobočjih Črnega vrha nad Zgornjo Bavšico.
Naprej nas vabi razgiban greben južno v smeri vrha Špičica in nadaljevanje proti Skutniku. Gibljemo se po ozki grebenski rezi in strmih gredinah pod robom grebena. Na takih turah moramo zaupati gamsjim prehodom, ki nas velikokrat prepričajo v njihove plezalne sposobnosti in občutku za pravilno izbiro smeri gibanja. Do Velikega Jelenka sledimo zelo strmemu drnastemu grebenu, z izrazitim skalnim stolpom, imenovanim Oltar, ki še dodatno popestrita prečenje. Ker je okrog 25 metrov visok stolp na naši strani močno previsen, ga moramo obiti po eni ali drugi strani, v vsakem primeru nas čaka prečenje strmih travnatih vesin in plezanje po izpostavljenem terenu. V nadaljevanju nas čaka strmejši predel do naslednjega neimenovanega mizastega vrha. Ostra travnata rez nad izpostavljenim svetom se nadaljuje preko Velikega in Malega Jelenka in počasi umiri na Zagorelcu, od koder nas čaka lažji sestop na preval Čez Lužo, kjer naletimo na ostanke pastirske poti med Bavšico in Trento.
Pred nami je še nezahteven vzpon na Šmihelovec, prvi severni vrh je Mali Šmihelovec. Za njim nas čaka zahtevna, globoka škrbina, iz katere je treba splezat na glavni vrh. Sestop z njega poteka najprej v mejah grebena, nižje pa se strmi stopnji umaknemo na eno ali drugo stran grebena in končamo na sedlu Kanja (Kanjski preval, sedlo Pr farjih), 2030 metrov visoko.
Prečenje grebena se opravlja tudi v nasprotni smeri, baje je z južne strani celo bolj priporočljivo. Obstajajo pisni viri Henrika Tume, novejši vodnik Grebeni slovenskih gora, avtor Milenko Arnejšek – Prle …in zanimiv spletni opis prečenja grebena Pelcev, ki sta ga s fotografijami obogatila Marjana in Marko.
Greben Pelcev sem prečil sam ali v družbi različnih soplezalcev v smeri, kot sem ga predstavil, enkrat pa v nasprotni smeri (neznan mi je le predel med Špičico in Šmihelovcem). S prijateljem Milanom Velikonjo sva po plezanju v vzhodni steni Pelca nad Klonicami nadaljevala po grebenu do mesta, kjer se proti sedlu Vrh Osojnika odcepi jugozahodni krak, sledila sva mu po grebenu Pihavcev vse do Gornje Bavšice (zelo lepa kombinacija).
Opomba: Januarja 1973 leta sta Aljaž Simonič-Ali in Boris Krivic-Boro začela z grebenskim prečenjem na Jalovcu, nadaljevala sta preko Velikega Ozebnika do Škrbine za Gradom in po zahodnem grebenu dosegla Pelc nad Klonicami. Njun cilj je bilo prečenje z Jalovca preko Ozebnikov, Pelcev in ostalih vrhov vse do Bavškega Grintavca. Žal se je pri sestopu s Pelca nad Klonicami zataknila Aliju dereza v gamašo in je izgubil ravnotežje, omahnil je v predel Klonice proti zatrepu Bavšice.
Pri zbiranju podatkov so pomagali: Boris Krivic - Boro, Danilo Cedilnik - Den, Janez Rupar in Marko Kern.
