SMERI V PRIMORSKIH STENAH
_-_l_copy1.jpg)
Opis gore: Mangart nas kot visoka in samostojna gora od vsepovsod izziva s svojo enkratno podobo in vabi na svoja strma pobočja, v stene in na greben. Ta predstavlja pozimi z dolgimi pristopi z ene ali druge doline med Mangartskim sedlom na zahodu in škrbino Rob nad Zagačami na vzhodni strani masiva gotovo naporno celodnevno turo. Na sever pada z grebena proti Mangartskim (tudi Belopeškim – Klanškim) jezerom mogočna stenska pregrada, polna zahtevnih plezalnih smeri. Na jug, proti zatrepu Loške Koritnice, deluje gora bolj pohlevno, toda še vedno zahtevno. Pod samim grebenom poteka med škrbinami in po strmih travnatih vesinah označena planinska pot. Med nekoč izpostavljenimi pašnimi predeli Ložanov se skriva število zahtevnih grap in vesin, primernih za zimsko plezanje in zahtevno alpinistično smučanje. Na območju škrbine Rob nad Zagačami, okrog 2150 metrov visoko stoji Trbiški bivak (postavljen v devetdesetih letih minulega stoletja), ki je lahko odlično zatočišče in izhodišče za samo prečenje. Koča na Mangartskem sedlu, 1908 metrov visoko, dejansko dobrih sto metrov pod istoimenskim sedlom, v neposredni bližini konca Mangartske ceste, ponuja udobje le v času, ko je odprta.
Vrh Mangarta je že davno padel v oči zagnanim gorskim turistom, ki so pred več kot sto leti v družbi domačih - lokalnih vodnikov in tudi samostojno, iskali možnosti vedno težjih vzponov in zanimivih prečenj. Oster Vzhodni greben, ki povezuje vrh Mangarta z Malim Koritniškim Mangartom, je po mnenju Kugya predstavljal leta 1897, ko je bil prvič preplezan in tudi ponovljen “Najpomembnejši plezalni vzpon v Julijskih Alpah”.
Gotovo je bil Vzhodni greben kasneje še nekajkrat ponovljen, nekaj let kasneje tudi v nasprotni smeri, če ga je kdo zmogel pozimi, se žal ne ve. Znano pa je prvo zimsko prečenje grebena, ki povezuje vse vrhove nad Mangartskimi – Belopeškimi jezeri (od Ponc do Mangarta).
Kmalu po koncu druge svetovne vojne je med številnimi delavci rudnika v Rablju zrasla močna generacija plezalcev z obeh strani meje, združena v alpinistični druščini Volki iz Rablja. Ob zahtevnih vzponih v suhi skali so se začeli ozirati tudi za zimskimi gorami. Vabil jih je venec vrhov nad Belopeškimi jezeri, za zahodne sosede znan tudi kot najbolj hladen predel v italijanskem delu Alp. Poleti so se na grebenu večkrat v strahu ozirali za graničarji, skrb jim je vzbujala beseda “STOJ - PUCAT ČU”, zima pa jim je prinesla popolno svobodo gibanja v debelo zasneženih gorah. Sredi januarja leta 1956 sta dve navezi rabeljskih plezalcev združili moči in se podali na zimsko aventuro (Arnaldo Perissutti, Bruno Giacomuzzi, Lorenzo Bulfon in Ignazio Piussi). V zelo zahtevnih zimskih razmerah, so v treh dneh uspeli prečiti celoten greben (Ponce, Strug, Vevnico, Rob nad Zagačami, Mali Koritniški Mangart in sam Mangart). S skromno opremo in skopo odmerjeno hrano so opravili za tisti čas gotovo pomembno dejanje.
Februarja leta 2002 je greben sam ponovil Luca Vuerich iz Trbiža. V dvanajstih urah divje grebenske jage je Luka uspel preko celotnega grebena z izhodiščem in koncem ture pri Mangartskih jezerih.
Na celotnem grebenu med Poncami in Mangartom se konča veliko plezalnih smeri, več o tem na;
www.primorskestene.com/koritnica/mangart
ali pa, v plezalnem vodniku Mangart, ki je leta 2008 izšel pri založbi Sidarta.
V nadaljevanju prispevka je opisan Vzhodni greben (med Mangartom, Malim Koritniškim Mangartom in do V Koncu špice), tako kot so ga zmogli prvopristopniki in pa celoten greben (med Poncami in Mangartom), kot so ga doživeli prvi zimski obiskovalci.
Vzhodni greben Mangarta do Roba nad Zagačami in naprej do V Koncu špice:
Ocena, dolžina, čas: mestoma III/ostalo lažje, občasno izpostavljeno, pozor mokre trave, strme snežne vesine, m ?, 4 do 5 h.
Henrik Pfannl in Teodor Keidel, 6. 6. 1897
1. P: Andrej in Jože Komac in Julius Kugy, 16. 7. 1897 “Najpomembnejši plezalni vzpon v Julijskih Alpah v letu 1897” (Kugy).
V nasprotni smeri, iz Loške Koritnice, sta 24. 8. 1911 leta preplezala Vzhodni greben Henrik Tuma in Ivan Černuta – Voznik.
Dostop: Z Mangartskega sedla lahko po poti (italijanski) do mesta, kjer se pod vršno glavo Mangarta odcepi Vzhodni greben, okrog 1 h.
Opis: Najprej po lahkem slemenastem delu grebena, ki postane kmalu bolj strm in rogljast. Po južnem pobočju pod roglji, preko krhkih mahovitih peči do škrbine (Huda škrbina), izpostavljeno. Na drugi strani škrbine naravnost na visok stolp (ključno mesto prečenja). Po dveh tretjinah plezanja po stolpu prečimo po ozki polički v njegov južni bok (desno), od koder nadaljujemo po strmi gredini naprej v naslednjo škrbino. Dalje po položnejšem grebenu do masivnega zadnjega stolpa (Mali Koritniški Mangart). Sledi plezanje v sestopu proti vzhodu po kaminih (po potrebi spust po vrvi) in policah navzdol (območje Vzhodnega raza), v smeri proti Robu nad Zagačami. Od tam se dviguje proti V Koncu Špici oster greben s tremi vzpetinami, ki jim slediš po logičnih prehodih po in ob grebenu.
Opomba: Sedaj je v območju omenjenega grebena mestoma speljana zavarovana pot.
Celotem greben z Visoke Ponce preko vseh vrhov do Mangarta
Glavne teževe med zimskim prečenjem so bile na območju Hude škrbine, med M. K. Mangartom in Mangartom.
1. ZP: Alberto Perissutti, Bruno Giacomuzzi, Lorenzo Bulfon in Ignazzio Piussi, 22. do 24. 1. 1956.
Kratek opis njihovega prečenja:
Po prespani noči v koči Zacchi so ob sedmih zjutraj krenili na Visoko Ponco, kjer so dejansko začeli s grebenskim prečenjem. Že prvi dan jih je spremljal hud mraz (- 15°), oblačno in vetrovno vreme. Grebenu so sledili po sami rezi čez vse tri vrhove in škrbine Ponc vse do vrh Struga, ki so ga dosegli ob štirih popoldan. Malo naprej so si uredili prostor za bivak; bili so brez šotora, bivak vreče, kuhalnika ... Prvič v življenju so uporabili skromne spalne vreče, ki jih je plezalcem podaril inženir Nogara, takrat vpliven mož med rudarji v Rablju. Ignazio Piussi je pri koči Zacchi snel Italijansko zastavo, s katero se je na bivaku še dodatno zaščitil. Naslednji dan jih je pričakalo lepo vreme in hud mraz. Lorenzo Bulfon je imel tako zmrznjene čevlje, da jih kljub vztrajnem gnetenju ni mogel obuti. Piussi mu je posodil štiri številke večje čevlje za smučarski tek, ki jih je nosil s seboj za rezervo. Vanje so natlačili kose srajce, ki so jo raztrgali, tako je Bulfon na mehke tekaške čevlje z jermeni pritrdil dereze in plezal z njimi vse do konca. V lepem vremenu so sledili grebenu čez Vevnico, Rob nad Zagačami in navzgor na Mali Koritniški Mangart. Noč jih je ujela malo pred izrazito škrbino, ki jo je Kugy ob svojih poskusih krstil v Hudo škrbino. Noč so preživeli stisnjeni skupaj v nekakšni skalni galeriji. Tretji dan jih se je že zgodaj zjutraj pričakalo zelo slabo vreme, snežni vihar jih je bičal z zahoda. Po raznih poskusih okrog Hude škrbine so zaradi nevarnosti plazov na strmih pobočjih nadaljevali naprej strogo po rezi grebena. Močan veter je malo pred vrhom Mangarta dvignil Piussija od tal in ga na srečo mehko odložil. Nadaljevanje ture je bilo dokaj divje, enako tudi sestop z Mangartskega sedla skozi Plazje in v dolino, ki so jo dosegli pozno zvečer.
2. ZP: Luca Vuerich, 2. 2. 2002, ista smer prečenja kot predhodniki leta 1956. Luca je porabil 12 ur za celotno turo od jezera do jezera (prava beštja).
Trbiški bivak/ Bivak Tarvisio, 2150 m, stoji na mejnem grebenu na škrbini Rob nad Zagačami, med masivoma Vevnice in Mangarta, premore devet ležišč. K Trbiškemu bivaku pripelje izjemno zahtevna plezalna pot Via della Vita (od Zgornjega Mangartskega jezera 4 h), ki se tu razcepi: levi krak pelje na bližnjo Vevnico (1 h), desni pa po Vzhodnem grebenu na Mangart (3 h). Tudi slovenski pristop iz Koritnice ni prav enostaven (4 h); pot je bila pred kratkim markirana. Ker stoji bivak v zgornjem delu sestopov z Vevnice in Malega Koritniškega Mangarta, je še kako pomemben za plezalce. Vode ni, lahko pa sestopimo do stalnega izvira na mestu, kjer se Via della vita spusti čez steno.
Pri zbiranju podatkov sta pomagala: Claudio Carratu in Bruno Giacomuzzi
