SMERI V PRIMORSKIH STENAH
Stene: V stena, SZ stena, S stena in Turn v S steni-Torre Buconig, 1960 m
Opis gore: V naših krajih je kar nekaj gora z imenom Bukovnik, po mogočnosti pa izstopa le eden - rateški Bukovnik (2076 m). Pod njegovim vznožjem so imeli Ratečani že od nekdaj planine, oni so mu dali tudi ime, nekoč so mu pravili Vrh Bukovnika.
Bukovnikov ostri vrh je lepo viden iz Mangartske doline. Ker pa so v njegovi bližini številne višje gore, predvsem Mangart in rajda Ponc, Bukovnik ne vzbuja večje pozornosti. Deležen je maloštevilnega obiska. Iz zgodovinskih zapisov vemo, da je nanj kot prvi turist pristopil profesor Adolf Gstirner (1855 – 1940) iz Gradca, v družbi Else Meebold in gorskih vodnikov Alojza Koširja ter Janeza Juvana iz Bele Peči. Turo so 16. septembra 1895 pričeli v Beli Peči, se peš napotili v dolino Mangartskih jezer in se na Bukovnik povzpeli po vzhodnem pobočju iz Plazja.
Profesor Gstirner je vzpon natančno opisal in objavil leta 1901 v reviji »Zeitschrift des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins«. Sprva je mislil, da so opravili celo prvi pristop na goro. Šele kasneje je izvedel, da imajo na Bukovniku svoja lovišča divji lovci iz Koritnice. Da bi si »odrezali kos trdega kruha«, so na to goro, kjer imajo svoj raj gamsi, plezali tako iz Mangartske doline, kot iz smeri Remšendola.
Profesor Gstirner, ki je v Gradcu poučeval zgodovino in latinščino, je bil dober poznavalec Julijskih Alp, še posebej gora med Ratečami, Rabljem in Ovčjo vasjo. Verjetno ga lahko štejemo med tri velike raziskovalce Julijskih Alp, takoj za Juliusom Kugyjem in Henrikom Tumo. Bil je celo prvi, ki je gore med Mangartom, Kaninom in Višem sistematično opisal v letih 1900 – 1901 in 1905 – 1907, v že omenjeni reviji »Zeitschrift des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins«.
Njegov vodnik Alojz Košir je veljal za dobrega poznavalca gora nad Mangartsko dolino, turiste je vodil predvsem na vrhove Ponc. Po prvi svetovni vojni, ko je bil rateški svet razkosan med dve državi, se je Alojz Košir, dolgoletni gozdar in lovski čuvaj iz Bele Peči, preselil v Kranjsko Goro, saj ni želel prevzeti italijanskega državljanstva.
Bukovnik ima več vrhov, glavna sta dva, zahodni in vzhodni. Zahodni je višji, vendar ker gre le za razbit greben, po katerem so posejane ostre skale, večina njegovih obisovalcev spleza še na par metrov nižji vzhodni vrh. Slednji ima vse odlike gorskega vrha, viden je iz Mangartske doline, medem ko se zahodni vrh skriva v ozadju. Na vzhodnem vrhu sta France Ferjan in Filip Bence leta 2008 postavila lesen križ, ki se vklaplja v samotno gorsko okolje. Pokojni Filip Bence (1950 – 2009) je bil odličen poznavalec Bukovnika in njegovih ostenij. Preplezal je več smeri, vendar natančnih podatkov o njihovem poteku žal ni mogoče dobiti.
V severni steni Bukovnika izstopa skalni stolp imenovan Turn (Torre Buconig; 1960 m).
Vir: Janez Turk: Po sledeh koritniških lovcev – Bukovnik, pozabljena gora. Planinski vestnik 2015, številka 10 (oktober). Izdala PZS
