SMERI V PRIMORSKIH STENAH

Smeri: 5 Smer prvopristopnikov (kombinacija SV in JZ stene, ter V grebena). ( III/II), 6 Lovska smer na Breikofel iz doline Remšendol (JZ stena) ( II (II+)), 7 Prečenje grebena Kopa – Breitkofel ( Prvo znano prečenje grebena Kopa – Breitkofel – Šenek je opravil Mario Premuda (1901 – 1931))

Opis:
Opis iz članka Breitkofel 1988 m – Prezrta gora nad Remšendolom (Planinski vestnik, december 2016, str. 22-25, izdala PZS):

Na zapleteni, pestri in slikoviti poti smo prečkali številne grape in se prebijali preko gostega ruševja, ter strmih skalnih skokov, korak za korakom proti vrhu gore. Največ preglavic in skrbi nam je delalo prečkanja grap, saj so te globoko zarezane v strma pobočja in prehodi vanje so brez težjega plezanja možni le na redkih mestih. Že v spodnji tretjini vzpona je kazalo, da bomo ostali ujeti na ozkem slemenu med dvema globokima grapama, ter da bomo mogli gori priznati poraz. Možnosti napredovanja so se zdele skorajda brezupne, ko se je iznenada pojavila gamsja steza in popolnoma enostaven prehod preko grape (Skrita prečnica) in mimo naravnega okna. To je bil star, že davno pozabljen lovski prehod, po katerem smo vedeli, da smo na pravi poti. Naslednje ključno mesto je bilo pod steno Rutarskega stolpa. Napredovanje navzgor brez težavnega plezanja ni bilo več možno, možnosti sestopa v bližnjo grapo na desni pa nejasne. Tudi tu se je pojavil lep gamsji prehod. Vendar že kmalu zatem tretje odločilno mesto - gladke plošče, podobne tistim v Triglavski severni steni (zato smo jih poimenovali Bele plati). Ob robu plošč je ravno dovolj globoko zarezan jarek, da smo po njem lahko premagali tudi to oviro. Postajalo je jasno, da se bomo uspeli prebiti do krnice v bližini vrha, kjer se bomo pridružili Gstirnerjevi smeri. Vmes nas je presenetil še en kratek, navpičen skalni pas, ki se je vlekel širom vzdolž pobočja, po katerem smo se vzpenjali. Pod vrhom rušnate glave (kota 1831 m) smo prvič ugledali krnico (Krnica nad Zadnjo grapo), kjer se smer priključi Gstirnerjevi in Franzevi smeri iz leta 1895 (ta smer pride iz Mangartske doline in zavije na remšendolsko stran). Profesor Gstirner je zapisal, da je vzpon preko skalnega skoka nad krnico težaven zaradi gladke skale (Nebeška lestev). Poglejmo, kaj pravi: »Nad nama se je dvigal graben, prekinjen z gladkimi ploščami, ki so se stopničasto dvigale. Z bosimi nogami so bile premagljive...« Tam, kjer je profesor zaradi gladke skale plezal bos, smo se mi raje plazili navzgor pod nekakšnim preduhom in si podajali nahrbtnike, da se ne bi z njimi zagozdili v ozkem preduhu. Ura se je prevesila v popoldne, ko smo stopili na sedelce v glavnem grebenu, južno od vrha Breitkofla. Vendar tudi od tod pogled na sklepni, vršni del vzpona ni obetal enostavnega napredovanja. Ko smo se povzpeli na vršni greben, smo tehtali možnost, da po izpostavljeni polici na vzhodni strani gore prečimo do kamina, ki pripelje v bližino vrha. Iz Gstirnerjevega opisa sklepam, da sta se Valentinom Franzem na vrh povzpela po omenjenem kaminu. Usmerili smo se proti grebenski rezi in se previdno vzpenjali, držeč se z rokami za ostre grebenske roglje, ter stopala po ozkih poličkah. Spodaj je zijala spoštljiva globel. Nekoliko siten je bil obvoz grebenskega žandarja, ko je bilo treba splezati čez gladko ploščo brez oprimkov. Kot nalašča je ob plošči štrlela velika zagozdena skala (Speči stražar), ki bi nudila odličen oprijem, vendar kaj, ko je grozila, da bo ob obremenitvi zgrmela navzdol in mi z njo. Tik pred vrhom prva človeška sled po sedmih urah hoje po brezpotju, kamniti možic in na vrhu še eden. Torej vendarle obstajajo ljudje, ki hodijo na goro, ki ji glede samote v Julijskih Alpah in širše skoraj ni para. Vrh je presenetljivo prostoren in prijazen. Na vrhu smo pustili steklenico z vpisnimi lističi in posvetilo zanamcem.
Avtor prispevka je zapis sklenil, z mislijo: »Breitkofel je in naj še naprej ostane pribežališče tistih, ki hrepenijo po neokrnjenih gorah, ljudi, ki za seboj ne puščajo nepotrebnih sledov, razen morda kakšnega kamnitega možica.« Njegova želja je, da obiskovalci opisane klasične smeri, ki po težavnosti ne dosega niti III stopnje, za seboj ne puščajo klinov in prusikov. Kdor misli da je klin potreben, pa naj ga, če je možno, tudi odstrani.

Dostop:  

Sestop: Po smeri vzpona

Opombe:

Viri:  Claudio Carratu-Mandi, Janez Turk, Jurij Rous, Slavko Frantar-Čopek...

Uredil: Peter Podgornik