SMERI V PRIMORSKIH STENAH

Jerebica (2126 m)   :: J stena Jerebice, Možnica   foto :: Matevž Lenarčič

Jerebica (2126 m)   :: J stena Jerebice, Možnica foto :: Peter Podgornik

Jerebica (2126 m)   :: J stena Jerebice, Možnica   foto :: Peter Podgornik

Jerebica (2126 m)   :: J stena Jerebice, Možnica   foto :: Peter Podgornik

Smeri: 1 Kaminska (V-/IV), 2 Proletarska (VI-), 3 Smer samotnega gamsa (V), 4 Gruzijski steber (VI), 5 Sivi ideal ( V+/A0), 6 Lubadarska (IV-V), 7 Steber žrebcev ( VI), 8 Vaja con dios ( VII/VI), 9 Centralna grapa (V), 10 Livada (V), 11 Tupilak (VI), 12 Čez plošče (III-IV), 13 Židovska poč (VI), 14 Steber ob centralni grapi (VI-/IV-V), 15 Bolero (VI+/V+), 16 Zapeljivka (V), 17 Steber svetega Martina (VII/V-VI), 18 Planika (VI-/IV-V), 19 Spominska (V/IV), 20 Steber ledih fantov (VI), 21 Ludra (VI), 22 Viharni steber (VI-), 23 Gradišarjeva grapa (45°), 24 Nevina smer (VI), 24a Varianta Nevine smeri (V+/A2)

Opis: Nad dolino Možnice kraljuje južna stena Jerebice, kjer začutiš oddaljen dih Mediterana. V njenih nedrih lahko uživaš nepopisno svobodo in srečo... Sončna lega, povečini dobra skala in lepe naravne linije že četrto desetletje vabijo generacije plezalcev. Ko se pozno jeseni dolina duši v gosti megli lahko plezalci uživajo v sončni steni Jerebice v kratkih rokavih.
Spomladi so zaradi topečega snega v vršnem delu gore nekatere smeri lahko dalj časa mokre.

Mala Jerebica
Vrh je najlažje dostopen z južne strani po brezpotju med mogočno južno steno večje sosede in steno Male Jerebice. Čeprav ne premore urejene planinske poti, se samotnim obiskovalcem občasno prikažejo ostanki stare lovske steze in pa vedno dobrodošle gamsje stečine.


Vrisane linije, predstavljajo stare lovske in pastirske prehode v območju južne in jugovzhodne strani Male Jerebice.
Smer a - predstavlja najlažji pristop v vrhnjem delu južne strani Male Jerebice.
Smer b - predstavlja star lovski prehod z izhodiščem iz Velikega okotja pod južno steno Male Jerebice-zahtevnejše.
Smer c - poteka s predela Vrh kolena, višje gre mimo predela Pri lipi, sledi naravnim prehodom desno, ki te pripeljejo v široko grapo mimo Malega okotja. Višje poteka v mejah strme grape mimo Kozlovke, iskajoč najlažje prehode proti vrhu Male Jerebice.
Smer d – varianta, ki se spodaj odcepi preden pride pot na Vrh kolena. Poteka v območju široke grape in se v predelu Malo okotje pridruži na smer št.3. Dejansko je ta linija najbolj direktna in plezalsko/brezpotno zanimiva tudi v dobrih zimskih razmerah.

Plezalci so pod steno Male Jerebice poiskali svoje prehode, sestop z vrha pa se nekako ujema z ostanki lovske steze v mejah katere sta vrh dosegla tudi Marijana in Marko, ki nas tudi tokrat nista razočarala z zanimivim opisom in fotografijami. http://www2.arnes.si/~mcuder/dnevnik/060721.html

Dostop: Bili so časi, ko smo z dostopom običajno začeli pri odcepu iz glavne ceste Bovec / Predil (včasih že v Bovcu), in bili so časi, ko smo se vozili do doma v Možnici. Vmes so nas ustavili še graničarji, z nami debatirali v nedogled in nam pobrali še tistih nekaj ur spanja. Na račun lažje opreme in obutve je sedaj dostop hitrejši.

Trenutna možnost dostopa: Po novem stoji na poti v Možnico zaklenjena rampa z jasnim znakom, ki pove vse. Ker je tam zelo malo prostora za parkirati svetujem, da se pusti vozilo na gruščnatem parkirišču (599 m) ob odcepu iz glavne ceste. Sledimo makadamski cesti in po par bližnicah dosežemo počitniški dom Možnica (Gostol), kjer je bila nekoč mejna stražarnica (okoli 0.30 h, 795 m visoko). Markirana steza pelje vseskozi ob makadamski poti in sledi dolini proti njenemu zatrepu, kjer zavije desno proti vrhu Jerebice. - Za počitniškim domom v Možnici (nekoliko levo) krenemo navzgor v gozd, kjer poiščemo slabo vidno lovsko stezo (jeseni je listja do kolen), ki nas vodi sprva v cikcaku po gozdu, ki je z višino vse redkejši. Na višini okrog 1150 m dosežemo prečno lovsko pot, po kateri gremo nekaj časa levo do izrazite grape v vpadnici markantne zajede v steni. Nadaljujemo po grapi, prek lepo preplezljivih od vode spranih pragov. Na višini okrog 1350 m se grapa razcepi, sledimo tisti grapi, ki je najbljižja izbrani smeri. Za smeri v skrajno desnem delu stene lahko koristimo eno grapo prej, po kateri poteka višje smer Gradišarjeva grapa med Jerebico in M. Jerebico. Iz doline je pristopa za okoli 2.30 h.

Sestop: Če plezaš smeri v levem delu stene, ni potrebno sestopat preko vrha Jerebice, ampak iz roba stene slediš nekakšni škrapljasti planoti v smeri proti levi (zahod), kjer malo pred kratkim vzponom na Gor. Krivi rob naletiš na markirano stezo. Smeri v desnem delu J stene se večinoma končajo v območju V raza – grebena, ki poteka proti vrhu gore. Do vrha te loči greben in gamsji prehodi med vršnimi stolpi in grapami. V slabem vremenu ali ponoči je potrebna previdnost. Iz vrha Jerebice se vleče v dolino markirana steza, ki jo v primeru nepazljivosti lahko hitro iščemo med kraškimi škrapljami in v gostem rušju. Iz vrha se steza nekaj časa spušča, nakar sledi kratek vzpon na Gor. Krivi rob. Steza se spet spušča in poteka nekaj časa po območju nekoč meddržavne meje do Jezerskega sedla, kjer je križišče dveh stez. Desno se steza odcepi na italijansko stran, levo v dolino Možnico. Steza je speljana med rušjem, nižje se spušča po meliščnatem svetu pod ostenjem Snežnih vrhov vse do gozdne meje. Preden pridemo v dolino postaja gozd vse bolj strm, lepo speljana steza nas privede v položen gozd, kjer sledimo stezi do stika z makadamsko cesto, po kateri pridemo na glavno cesto Bovec/Predel. Višinska razlika 1526 m, sestop iz vrha dobri 2 h. Za nekatere smeri v desnem delu stene se plezalci poslužujejo možnosti sestopanja po Spominski smeri, kjer je zasilno opremljenih nekaj stojišč za spuste po vrvi (vrv 2 × 50 m).

Opombe: Pri zbiranju podatkov za smeri v J steni Jerebice so pomagali: Blaž Stres, Boris Sedej, Darko Podgornik, Edo Kozorog, Franci Savenc, Gregor kristan, Ivan Rejc, Iztok Ipavec, Janko Humar, Milivoj Bučan, Miro Fon, Peter Juvan, Peter Mežnar, Peter Poljanec, Robi Rot, Tomaž Cingerle, Tomo Česen in Zlatko Koren.

Viri: Vsa razpoložljiva vodniška literatura in arhiv urednika.

Uredil: Peter Podgornik