SMERI V PRIMORSKIH STENAH

Skrivnostni svet Predelskih Vršičev (vrhovi in stene med Predelom in Mangartskim sedlom)

Ko se naužiješ pogledov na mogočne gore okrog Loga pod Mangartom in Rablja, se oko ustavi na počasi dvigajočem se rušnatem grebenu, iz katerega rastejo skalni osamelci (Razor, Hlebca, Visoka špica, Skutnik, Grintavec, Vršič, Ruša, Skala in Male špice). Za veliko večino je ta malo znani del gora le Skrivnostni svet Predelskih Vršičev.

S Predela sili greben najprej proti severu, nato zavije v loku proti vzhodu, vse do Mangartskega sedla. Mejni greben, pod katerem so nekoč jezdile slavne vojske, je še pred sto leti delil Goriško s Koroško in Kranjsko deželo. Dobro so ga poznali lovci, pastirji, tihotapci in redki turisti, ki so običajno skupaj z domačimi vodniki zahajali v te neznane gore. Ostanki stez in večine planin na obeh straneh grebena so neme priče tistega časa, ko so domačini planinsko palico zamenjali za kramp in sveder v Rablju na severni strani grebena. Donosni izkop svinčeve rude je postopoma požiral globoko pod zemljo ljudi iz Soške, Reklanske, Jezerske, Ziljske … doline in vasico Rabelj spremenil v delavsko naselje z več kot dva tisoč rudarji.

V letih med prvo svetovno vojno sta bila Log in Rabelj spremenjena v veliki vojaški oporišči Avstro-ogrske monarhije. Log je takrat poleg vse vojaške navlake krasila celo džamija, namenjena duhovni podpori Bošnjakom. Njih in drugih sotrpinov kosti, izpostavljene ognjeni toči, plazovom, pomanjkanju in tiraniji so še dolgo bledele po okoliških gorah. Novi gospodarji so Rabelj spet spremenili v veliko rudarsko središče, vojaške bitke je zamenjala tista za preživetje in želja po boljšem kruhu. Med Logom in Rabljem je bil zgrajen podzemni rov, po katerem so delavci z vzhodne strani grebena hodili na delo. Številnim slovenskim rudarjem so se v Rablju med drugo vojno pridružili še begunci požgane vasice Strmec pod Predelom, sredi poti med Logom in Rabljem.
Po drugi svetovni vojni je nova oblast izsekala stezo skozi rušje in okrasila greben Predelskih Vršičev z mejnimi kamni, ti so kar nekaj časa delili dva različna svetovna sistema. V današnjem času je greben zmerom manj obiskan, ruša iz katere štrlijo samotni, zbledeli kamni se je na videz združila kot narodi na obeh straneh grebena. Redko ga obiščejo lovci, oboževalci samotnih brezpotji, plezalci in zahtevnejši alpinistični smučarji.



Številni slovenski fantje, takrat živeči v Rablju (Mirko Kravanja, Darko Vencelj, Karlo Pohar, Oskar Piusi, Friderik Kavs …) so se takoj po drugi vojni pridružili zmerom bolj močni skupini Furlanskih plezalcev (Floreanini, Nogara, brata Perissutti, Piussi, Bulfon, Giacomuzzi, Cobai, Caratu …). V Rablju so ustanovili alpinistični klub Lupi di Rajbl-Volki z Rablja in kmalu zatem prvo postajo Gorske reševalne službe v Furlaniji. Gotovo je bila to generacija, ki je zaznamovala neko obdobje plezanja v tem delu Julijcev in na širšem področju Alp. Nekateri od njih so orali plezalno ledino v Karakorumu, Himalaji, na Antarktiki ... Redko kdo danes ve, da je podjetna skupina mladih plezalcev že takrat pridno trenirala na umetni steni, ki so jo sami naredili v rabeljski športni dvorani.

Naporno, toda nepozabno, je bilo zbrati številne samotne vzpone generacije, ki se je proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja počasi poslovila od strmih sten v grebenu Predelskih Vršičev. Zamenjala jih je mlada garda, ta je v stenah na obeh straneh grebena iskala nove izzive. Danes je večina teh mladeničev že belo ali gologlava. Nekateri so pozabili na mladostne dogodivščine, izgubili so se v globinah vsakdana, kot nekoč rudarji cvetočega rudnika v Rablju, ki sedaj deluje, kot da je zapuščen od vseh bogov tega sveta.
Katastrofalni zemeljski plaz s Stožja, izpod Predelskih Vršičev je leta 2000 za vedno spremenil zgodovino Loga pod Mangartom. Zredčil je trop redkih tam živečih hribovcev in pustil času, da ruša prekrije njih samotne steze.

V prispevku so predstavljeni vrhovi in stene v grebenu Predelskih Vršičev, kjer je znan vsaj en plezalni vzpon, zahteven dostop ali smučarski spust.

Opomba urednika: Kot v mnogih predelih naših gora je tudi tu opazna zmeda med imenovanjem vrhov, škrbin in sedel, skoraj vsak zemljevid podaja drugačne informacije. Razhajanja v poimenovanju so opazna tudi med redkimi poznavalci na obeh straneh grebena. Po dolgotrajni študiji vrhov, sedel in sten sem prepričan, da je tudi v tem delu večini neznanih gora glavno delo in bazo za vse postavil Henrik Tuma. On je pred sto leti v družbi domačinov te gore prehodil in stvari njemu primerno dokumentiral. Študija na terenu mi je med pripravo tega prispevka potrdila verodostojnost Tumovih zapisov, grebenskih skic in natančnost na roko narisanega zemljevida, ki ga žal sodobno misleči izdelovalci kart ne znajo niti skopirati. Pred več kot tridesetimi leti sem pozimi plezal dve novi smeri v vzhodni steni Grintavca, ves čas prepričan, da je to stena Skutnika, v kar so me takrat boljši poznavalci tega dela gora tudi prepričali…